Na vaški farmi so imeli sodoben hlev, vendar so kljub novi opremi, urejenim prostorom in avtomatiziranim sistemom še vedno naleteli na več težav. Težave so bile predvsem povezane z zrakom in mikroklimo. Zlasti pozimi je prezračevanje pomenilo izgubo toplote, poleti pa so se prostori hitreje segrevali; povečala se je tudi vlaga, posledično pa neprijeten vonj in slabša kakovost zraka.
V sodobni živinoreji ni pomembna le prehrana živali, temveč tudi pogoji v prostoru, kot so temperatura, vlaga, kroženje zraka ter koncentracija plinov in prahu. Neustrezna mikroklima lahko vpliva na dobro počutje živali in delovne pogoje zaposlenih; kakovost zraka je pogosto ključna za uspešno rejo, saj vpliva na udobje, zdravje in splošne pogoje reje. Zato so tudi oni iskali rešitve za učinkovito prezračevanje, saj so želeli svež zrak brez večjih energetskih izgub, in hitro so spoznali, kaj je rekuperacija ter kakšni sistemi so na voljo. Namreč, rekuperacija na farmi zagotavlja stalno izmenjavo zraka ter hkratno odvajanje vlage in izrabljenega zraka. Prav tako vrača del toplotne energije, kar omogoča bolj stabilne pogoje. Poročali so, da so po uvedbi sistema dosegli boljšo kakovost zraka in manj vlage v prostoru; poleg tega je rekuperacija zagotovila enakomerne pogoje čez vse leto in večjo energijsko učinkovitost objekta.
Ugotovili so, da se rekuperacija uporablja ne le v perutninskih farmah, temveč tudi v prašičereji, hlevih za govedo ter drugih vzrejnih objektih in sodobnih kmetijskih obratih. Za piko na i so si ustvarili prijetnejše delovne pogoje, z manj kondenzacije in vlage. Posledično so imeli boljši nadzor nad mikroklimo in učinkovitejše upravljanje objekta. Sprva so bili sicer osredotočeni le na ogrevanje in hlajenje in prezračevanju niso namenjali dovolj pozornosti, saj so menili, da je dovolj preprosto odpiranje prostorov.