Ko sem bila majhna, sem bila popolnoma navdušena nad trgovinami, ki so imele avtomatska vrata. Spomnim se, kako sem tekla proti njim, da bi se odprla ravno v pravem trenutku, kot bi me čakala. Zdelo se mi je čarobno, da nekaj reagira name, ne da bi se ga dotaknila. Takrat še nisem vedela, da bom čez leta ravno v teh vratih našla simbol svoje odrasle realnosti.
Pred nekaj meseci sem prihajala iz službe, izčrpana, polna skrbi in misli. Deževalo je in veter mi je razpihal lase čez obraz. Ko sem se približala vhodu v poslovno stavbo, sem obstala. Avtomatska vrata se niso odprla. Stala sem tam, mokra, prepričana, da spet nekaj ne deluje. Potem sem naredila korak naprej in vrata so se odprla. Samo čakala so, da se premaknem.
Tisti trenutek sem obstala z mislijo, ki me od takrat spremlja vsak dan: vrata se ne odprejo, dokler ne narediš koraka. Kolikokrat v življenju čakamo, da se nekaj zgodi samo od sebe – da nas kdo pokliče, da se ponudi priložnost, da pride boljši trenutek. Pa je v resnici vse, kar moramo narediti, le stopiti naprej.
Od takrat avtomatska vrata za javne zgradbe gledam z drugačnimi očmi. V nakupovalnem središču, v bolnišnici, na letališču – vsakič, ko se odprejo, me spomnijo, da svet reagira na gibanje. Na pogum, ne na čakanje. Celo moja hči je opazila, da se nasmehnem vsakič, ko greva skozi takšna vrata. Rekla je: ‘Mami, zakaj jih vedno tako gledaš?’ Nasmejala sem se in ji odgovorila: ‘Ker me učijo, da nič ne pride samo od sebe.’
Mogoče se sliši banalno, ampak ta droben trenutek me je spremenil bolj kot marsikatera motivacijska knjiga. Avtomatska vrata so postala moj tihi opomnik, da življenje ni nekaj, kar se ti zgodi, ampak nekaj, kar odpiraš z dejanjem.
In od tistega dne naprej, ko stojim pred novim izzivom, si vedno rečem: stopi naprej. Vrata se bodo odprla.