Ko sem bila na faksu, sem zelo hitro ugotovila, da bom morala opraviti tudi prakso, ki pa si jo bom morala zrihtati sama. To je bilo nekaj, česar me je bilo zelo strah, saj nisem vedela, ali me bo sploh katero podjetje jemalo resno. Pošiljala sem prošnje na zelo veliko različnih podjetij. Moja prioriteta je bila izbrati podjetje, ki me res zanima, saj sem se želela na praksi tudi kaj naučiti, ne pa hoditi tja zgolj zato, da jo opravim.
Zelo hitro sem nato dobila tudi odgovore nekaterih podjetij, da me žal ne morejo vzeti. Takrat sem začela malce izgubljati upanje in nisem vedela, kaj narediti. Potem pa sem našla podjetje, ki se mi je zdelo res zelo zanimivo, a sem bila prepričana, da tam mesta ne bom dobila. Vseeno sem se odločila, da se prijavim, in nisem mogla verjeti, ko sem prejela odgovor. Napisali so, da imajo eno mesto, kjer bi me lahko vključili, vendar ne vedo, ali bi me to zanimalo. Tema bi bila učenje planiranja proizvodnje. Planiranje proizvodnje mi je zvenelo res zelo zanimivo. Začela sem malo brskati po spletu, kaj vse bi to lahko predstavljalo, in me je hitro začelo še bolj zanimati.
Takoj ko sem imela malo več informacij, sem jim takoj pisala nazaj in rekla, da bi se z veseljem učila o samem planiranju ter da me planiranje proizvodnje trenutno res zelo zanima. Bili so zelo veseli, saj so tam potrebovali pomoč, jaz pa sem potrebovala prakso za dobre tri mesece.
Ko sem prišla tja, se je planiranje proizvodnje začelo praktično takoj in že na začetku sem dobila veliko informacij, ki sem si jih morala seveda zapomniti. Na trenutke je bilo precej težko, a moram priznati, da sem se zelo veliko naučila in da mi je bilo samo planiranje zelo všeč. Planiranje proizvodnje me je res maršičesa naučilo.