Med pregledovanjem Wikipedije, kamor se večkrat odpravim, sem naletela na zanimiv članek o ljudeh, ki so bili tako ali drugače povezani z gluhoto in gluhimi. V oči me je zbodel Alexander Graham Bell, sicer bolj znan po izumu telefona, vendar je bil kar večji del svojega življenja v stiku z gluhoto.

Rodil se je 3. marca 1847 na Škotskem. Njegov oče je delal z gluhonemimi, želel jih je naučiti izgovorjave besed in branja z ustnic, mati je pri Bellovih 12 letih začela izgubljati sluh. Ker je bil mladi fant navdušen nad vsem in ga je zanimalo vse mogoče, se je poleg nenehnega delanja poizkusov naučil tudi znakovne govorice – in to s tako mehkim in nežnim tonom, da ga je mati razumela. Mati ga je spodbujala pri vseh poizkusih, zato je Bell kaj kmalu začel preučevati akustiko. Leta pozneje se je družina preselila v London, kjer je Alexander študiral na univerzi, obenem pa je očetu pomagal pri njegovem delu z gluhonemimi. To ga je privedlo do šole za gluhe. Prvi učenki pod njegovim okriljem sta bili gluhonemi deklici, ki sta zelo hitro in lepo napredovali. Gluha je bila tudi Bellova soproga Mabel Hubbard, s katero se je poročil leta 1877, še prej pa je dobil patent za napravo, ki telegrafsko prenaša glasove s povzročanjem električnih valov, podobnim vibracijam zraka, v govor ali zvok. Pozneje je svoj izum predstavil mnogim takrat pomembnim ljudem. Bistvo telefona je bilo, da je zvok pri oddajniku spremenil v elektromagnetno valovanje in na strani sprejemnika spet v zvok. Podjetje The Bell Telephone Company je bilo za trženje ustanovljeno leta 1877, do leta 1886 je v ZDA imelo telefon 150.000 ljudi Bell je umrl v starosti 75 let 3. avgusta 1922. Na dan njegove smrti, so vsi telefoni nehali delati »v spomin na moža, čigar hrepenenje po komunikaciji jih je omogočilo«.

Več podrobnosti o življenju in delu Alexandra Grahama Bella si lahko prebrete tukaj

Povzela

Petra Čanak