Telesna okvara, ki je tako pogosta, da jo srečujemo vsakodnevno, pa vendar je skorajda ne zaznamo. Ni vidna, ni jasno prepoznavna, pa vendar vpliva na veliko število ljudi. Okvara sluha. Spremljamo in smo seznanjeni z gluho in naglušno populacijo. Prek različnih strokovnih prispevkov so nam teoretično poznana dejstva o izobrazbenih strukturah, socialnih stiskah, nezaposlenosti, slabših možnostih in življenjskih pogojih, športni dosežkih ... oseb z izgubo sluha.

Kakšno je pravzaprav število gluhih in naglušnih in kakšno je število članov društva, lahko razberemo iz podatka Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki navaja, da je v društvo včlanjenih 5.400 gluhih in naglušnih, ocenjujejo pa, da je v Sloveniji okoli 2.000 gluhih in 50.000 naglušnih. Seveda ni zanemarljivo dejstvo, da je največji delež naglušnih med populacijo, starejšo od 60 let (podatek glede na izdano število slušnih aparatov). Dejstvo je, da se gluho in naglušno populacijo pogosto enači. V zadnjem obdobju se je sicer začelo poudarjati, da obstajajo bistvene razlike med tistimi, ki so gluhi in naglušni, da je pomembno, v katerem življenjskem obdobju je nekdo izgubil sluh. To je eden od pomembnejših faktorjev, ki vpliva na življenjska pričakovanja posameznika. Gluha in naglušna populacija se po surdoloških kriterijih deli na tri skupine: prelingvalno gluhe, postlingvalno gluhe in naglušne osebe (prelingvalno in postlingvalno). Vsaka od naštetih skupin ima specifične potrebe, še zlasti glede govorno-socialne komunikacije in socialnega udejstvovanja. Glede na pogoste obravnave prvih dveh skupin se v prispevku opredeljujem na tretjo skupino, in sicer na postlingvalno naglušne oziroma osebe, oglušele v odrasli dobi. Te so do izgube sluha dodobra osvojile govorno komunikacijo. Komunikacija zato lahko kljub naglušnosti poteka na visoki ravni, se pa lahko občasno ugotovi, da oseba govorca ne razume, saj se ne vključi v pogovor in za pomoč pogosto poišče nekoga drugega. Predvsem se to izrazi v večjih skupinah, kjer naglušnim ni omogočeno vizualno spremljanje govorca in branje z ustnic. Zgrešene so namreč predstave, da glasnejše govorjenje omogoča boljše razumevanje. Navadno prav glasnejši glasovi in zvoki povzročijo popačenje besede, in tako je razumevanje še težje. Prav tako ponavljanje stavka ne vodi k boljšemu razumevanju teksta, če naglušna oseba zaprosi za ponovitev, je v stavku smiselno uporabiti druge besede, ki so enakega pomena in ne spremenijo vsebine prvotno povedanega. Ob izgubi sluha v odrasli dobi je posameznik pogosto prepuščen predvsem sam sebi in svoji iznajdljivosti, čeprav je poznano dejstvo, da je izguba sluha ena od najtežjih invalidnosti. Njegovo prej tako preprosto funkcioniranje pogosto postane izziv. Zanj in za okolico. Seveda poteka spremljanje s strani splošnega zdravnika, otologa in nato slušnega akustika. Postopek obravnave je usmerjen predvsem in v prvi meri na pridobitev slušnega aparata ter dodatnih pripomočkov. Pridobijo se informacije in napotki o uporabi slušnih aparatov, kako pa se soočiti z izgubo, je naloga posameznika. V okviru društev sicer obstajajo skupine, ki nudijo tudi moralno oporo, vendar je razvidno iz statistike, da le redki posamezniki stopijo v stik z društvom. Naglušna oseba tako ob tem, da se uči prepoznavanja novih zvokov, srečuje tudi s svojimi notranjimi konfliktnimi stanji ob sprejemanju invalidnosti, hkrati doživlja še nerazumevanje okolja, v katerem je do nedavnega dobro funkcionirala. Pojavljajo se občutki sramu pred nošenjem slušnih aparatov, negiranje naglušnosti, prikrivanje. Pojavljajo se komentarji iz okolice, ki naj bi bili sicer dobronamerni, vendar navadno sprožijo še večji občutek nelagodja pri naglušnem. Jasno je, da se naglušna oseba, ki sluh izgubi v odrasli dobi in ima že razvito identiteto, nenadoma znajde v popolnoma novem položaju. Že samo spoznanje posameznika, da gre za izgubo sluha, da je za osnovno komunikacijo potreben slušni aparat in določene prilagoditve okolja, so za do nedavnega slišečo osebo stresne in težko sprejemljive. Dodaten stres in neprijetna spoznanja pa posameznika čakajo ob vsakdanjem sporazumevanju. Ob spoznanju, kako zahtevna je lahko komunikacija v vsakdanjem okolju, na delovnem mestu, v družini, institucijah. Komunikacija postane izziv. Ob poudarjanju sprejemanja invalidnosti, drugačnosti, o enakih možnostih se žal osebe z invalidnostjo vedno znova soočamo z realnostjo, ki temelji predvsem na nepoznavanju, kaj naglušnost resnično pomeni. Sama se soočam z visoko izgubo sluha, tako rekoč gluhoto, ki je nastala v odrasli dobi, in se na svoji življenjski poti srečujem z ovirami, ki so mi včasih popolnoma nedoumljive. Menim, da je nujno spregovoriti o skriti populaciji posameznikov, ki so izgubili sluh v odrasli dobi in so prepuščeni sami sebi. Preseneča me, na koliko ovir naletim prav na področju strok, kjer je veliko neposrednega stika z invalidno populacijo. Stroke, ki po eni strani poudarjajo kakovosten in strokovno izdelan pristop, v praksi pa po mojih osebnih izkušnjah delujejo pogosto proti poudarkom in usmeritvam. Kakšen je odnos, ki ne temelji na nivoju uporabnik storitve – strokovni delavec, temveč odnos, ki temelji na nivoju sodelavec – sodelavec s telesno okvaro? Odnos, ki naj bi bil enakovreden, pa vendarle ni. Pokažejo se jasne razlike v ravnanju in razlike posameznikov, ki vedno znova kažejo nerazumevanje. K pisanju tega razmišljanja in vprašanj me je spodbudilo predvsem dejstvo, da se poudarja, integracijo, socializacijo oseb z različnimi telesnimi okvarami, enakopravnost. Neprestane razlage, kdo in kaj si, vsem, s katerimi se soočaš, so eden od razlogov umika oseb z izgubo sluha. Razlage, zakaj ne moreš opraviti dela po telefonu, temveč osebno, razlage in prošnje učiteljem v šoli, ali bi bila možna elektronska povezava z njimi, in odkloni tega. Razlage, da težko opravljaš delo v hrupu, da oceanski tipi delovnih prostorov žal niso vzpodbudno okolje za delo, da težko opravljaš delo z ljudmi, ki slabo artikulirajo glasove, razlage zdravstvenemu osebju, da ne želiš razpravljati o svojem stanju sredi čakalnice, prošnje, naj te vendarle pokličejo tako, da stopijo na hodnik in ne sediš in čakaš v prazno ves napet, kdaj ne boš slišal svojega priimka, so le drobec dogajanj. Stres pred ozvočenimi okenci, telefonska sporočila, na katera ne dobiš odgovora. Neštete poti, ki jih včasih opraviš le zato, ker ti na nasprotni strani ne odgovorijo. Zlasti pa je žalostno dejstvo, da naj bi za pomoč pri komunikaciji uporabil tretjo osebo. Sprašujem se, zakaj? Ob današnji razviti tehnologiji se tolikokrat pojavlja rigidnost slišeče populacije pri uporabi pisne konverzacije Le redko se razmišlja, da se naglušni izogibamo dogajanju v širši družbi in smo zato seveda bistveno bolj izolirani tudi zaradi občutka odvisnosti, ki se nam poraja v skupinskih oblikah delovanja (izobraževanja, druženja v skupinah, predavanja, vse kulturne prireditve, soočenja v medijih). Tolmačenje v znakovni jezik nam žal ne pomaga, saj večina naglušnih jezika ne obvlada ali pa ne obvlada tako zelo dobro, da bi lahko sledila tem razlagam. Tehnični pripomočki so seveda ena od rešitev, pa vendar pogosto povzročajo (sploh pri hujših izgubah) popačenje zvokov iz okolice in posledično nerazumljivost, ki spet vodi v umik. Seveda pa ni zanemarljivo dejstvo njihova cenovna nedostopnost. Žalostno je tudi dejstvo, da kljub izobraževanjem in znanju naglušne osebe pogosto nimamo enakih možnosti na delovnem mestu, saj pogosto ne zmoremo slediti hitrim dogajanjem okoli sebe. Ali pa za razumevanje povedanega potrebujemo več časa. Izzivi menjave delovnega okolja ali zaposlitev na delovnem mestu, ki nudi nove izzive in spodbuja naše potenciale, nam je skorajda onemogočeno, saj težko konkuriramo slišečim sodelavcem. Večina naglušnih se izolira v svojem ožjem okolju, oblikuje krog oseb, s katerimi komunicira ter se ne udejstvuje v širši okolici. Večina tudi ne govori o svoji oviranosti, o težavah, s katerimi se soočajo, in tako dopuščajo napačne poglede na izgubo sluha in težave, s katerimi se srečujmo aktivne naglušne osebe v odrasli dobi. Ob koncu bi želela poudariti, da se razmišljanje v veliki meri navezuje na moje osebne izkušnje ter na izkušnje posameznikov, katerih okvare so enake moji. In da je bilo spoznavanje drugih naglušnih in gluhih zame, za osebo, ki se je ves čas gibala v slišečem svetu, pravi projekt, saj naglušni ostajamo v anonimnosti. Glede na invalidnost, s katero se soočam, ter glede na opažanja v okolju, v katerem se gibljem, želim s svojim prispevkom predvsem v posameznikih vzpodbuditi zavedanje, da smo v okolju tudi osebe z nevidno invalidnostjo, ki je ena najtežjih.

Darja Pajk, dipl. delovna terapevtka