Ne spominjam se natanko kdaj, a nekoč sem na televiziji ujela oddajo Prisluhnimo tišini. Še vedno vidim pred seboj obraz Ljubice Podboršek v uvodnem avizu in njene gibe za prisluhnimo in tišino. Ljudje v oddaji so se mi zdeli nekaj posebnega, saj so znali nekaj, česar jaz nisem. Tedaj sem sklenila, da se bom nekoč govorice rok oz. slovenskega znakovnega jezika naučila.

Sem ter tja sem željo omenila prijateljem, znancem,  a so me vsi samo debelo gledali, češ, kaj mi je tega treba. Leta pozneje sem povsem po naključju spoznala Petro. Najprej sva se spoznali virtualno, prek klepetalnice. Klepetali sva o vsem, ugotovili sva, da sva skorajda sosedi. Končno je prišel čas, da se srečava ob kavi. Spomnim se Petrinih besed: »Veš, z mano ne bo lahko komunicirati.« Za tem je povedala, da je gluha. Čeprav sva se prek klepeta poznali že nekaj mesecev in sva druga o drugi vedeli precej, mi tega nikoli ni omenila. Vseeno sva se na kavi dobro sporazumeli. Za prvo je prišla še druga, tretja in vse naslednje kave. Tudi Petri sem omenila svoje želje o učenju SZJ. Čez kake pol leta mi je sporočila, da društvo AURIS pripravlja tečaj. Takoj sem bila za. Prva ura je bila dobro obiskana, z učiteljico Martino smo se naučili enoročne abecede in se spoznali med seboj. Nekaj tečajnikov je kmalu obupalo. Počasi smo se prebijali skozi besede, se učili zaimke, številke, barve, začeli tvoriti najprej kratke, zatem pa vse daljše stavke … Počasi smo se tečajniki in Martina sprostili in med nami je zavladalo prijetno, sproščeno vzdušje. Postali smo dobri znanci in prav z veseljem sem vsak ponedeljek šla na tečaj. Ob učenju smo si pripovedovali še svoje zgodbe, se nasmejali anekdotam in  sočustvovali ob slabih novicah. Dve uri, kolikor je trajal tečaj vsak ponedeljek, sta včasih minili prehitro in velikokrat smo po tečaju še posedeli in se zaklepetali. Na sončno ponedeljkovo popoldne smo tečajniki prišli na izpit ob koncu začetnega tečaja SZJ. Gospod Tomc, gospe Crljenko in Košir so bili naša stroga komisija. Če rečem stroga, veste, da se šalim, saj jih še predobro poznate. Seveda smo vsi tečajniki preizkus dobro opravili in vsi smo dobili potrdilo o uspešno končanem začetnem tečaju SZJ. Nekaj mesecev pozneje se je začel nadaljevalni tečaj. Tri tečajnice, Nina, Karmen in jaz, smo se odločile, da se poizkusimo naučiti čim več. Še vedno prihajamo vsak ponedeljek in se za dve uri poglobimo v kretnje, poskušamo tolmačiti govor v kretnje in obratno. Čeprav je nadaljevalni tečaj bolj zgoščen in zahteva več koncentracije, se pri urah nasmejimo, včasih do solz. Motimo se pri osnovnih kretnjah, brez težav pa se spomnimo kretnje, ki smo jo morda uporabile le enkrat ali dvakrat. Velikokrat se motimo ob kretnjah, ki so si podobne oz. izhajajo iz istega dela telesa (npr. vesel, mlad, življenje).  Počasi smo se začele vključevati tudi v društvo, že na prvem tečaju smo se npr. udeležile velikonočne delavnice, kjer smo barvale pirhe, zdaj pa smo že poizkusile tolmačiti dve predavanji. Odkar poteka tečaj SZJ, sem se udeležila nekaterih prireditev, posvečenih gluhim in naglušnim. Naivno sem mislila, da je na teh prireditvah tišina. Mislila sem, da se bo (vsaj pred in po prireditvi) slišalo samo šuštenje oblek. Na marsikateri prireditvi je tako glasno, da si moram skoraj zatisniti ušesa! Na eni teh prireditev, evropskem festivalu gluhih Salvia, sem po koncu prireditve stala s preostalimi v preddverju, kjer smo imeli manjšo pogostitev. V nekem trenutku sem ostala sama v množici. Vsi moji spremljevalci so našli kakega sorodnika ali prijatelja, s katerim so želeli poklepetati. Tedaj sem se ozrla okrog sebe in prešinilo me je, da je tokrat prvič, da sem jaz v manjšini in šele v tem trenutku sem dojela, kako se gluhi počutijo med slišečimi. Če bi bil to moj prvi stik z gluhimi, bi bila izgubljena. Tako pa sem že imela nekaj izkušenj, zato se nisem počutila povsem odrinjene. Prav v tem preddverju sem odkretala svoj prvi stavek zunaj učilnice. Nastopajoči Ladi sem s kretnjami povedala: »Bila si odlična.« Dlje, ko sem med gluhimi in naglušnimi, več stvari spoznavam. Doslej mi veliko stvari ni bilo jasnih, preveč stvari sem jemala za samoumevne. V tem času sva s Petro postali prijateljici, skupaj pa sva nehote v svet tišine pritegnili še skupno prijateljico. Ta se hitro in z veseljem uči kretenj, ki jih s pridom uporablja v pogovoru z nama. Ko gremo včasih na kavo ali kakšno potepanje, smo najbrž prav zanimive naključnemu opazovalcu. Naš pogovor je zmešnjava kretenj, govorjenja, zavijanja z očmi in smeha. Včasih opazim kak radoveden ali začuden pogled, ki nas oplazi. Tedaj začnemo vse tri prav pretiravati s kretnjami in opazovalci kmalu ugotove, da ne počnemo nič prepovedanega in zahrbtnega, ampak se zgolj – pogovarjamo. Počasi Nina, Karmen in jaz končujemo nadaljevalni tečaj. Sama sem odločena, da bom opravila tudi izpit za tolmačko. Menim, da je vsako znanje v življenju lahko samo koristno. Vesela sem vse vzpodbude, ki mi jo dajejo ljudje na AURISU, ne zgolj Petra, Martina, Urša, Zlata, Mirsada in Boris, pač pa vsi člani, ki zahajajo v prostore društva in s katerimi se videvamo ob ponedeljkih. Sprejeli ste me odprtih src in rok in brez vas bi bilo kretanje zelo težko, če ne nemogoče.

Hvala in na snidenje!
Sabina Šolar