Na tokratnem obisku osnovne šole, kjer že utečena ekipa ki jo sestavljajo gospa Zlata, gospod Boris in Mirsada, sem se kot fotografinja in novinarka udeležila obiska tudi jaz. Ob določeni uri smo se zbrali v Škofji Loki pred osnovno šolo Cvetka Golarja, kjer nas je pričakala n sprejela vodja projekta na osnovni šoli gospa Marjanca Triler. Poleg sta prišla tudi snemalec gospod Gorazd Orešnik in novinarka gospa Urša Crljenko Cimperšek iz spletne televizije.

Učenci so si z velikim zanimanjem ogledali slušne aparate. Nate je gospod Boris predstavil naglušnost, s čim vse se je spopadal v mladosti in se včasih še sedaj, pripovedoval je, kako so ga vrstniki zbadali, saj niso poznali naglušnosti. Otrokom je svetoval, če kdo izmed njih ima podobne težave pogovor z učiteljico ali starši, saj bi mu lahko slušni aparat pomagal pri poslušanju in razumevanju besed.

Tudi Mirsada je povedala svojo zgodbo, kako je živela, kako živi in kako se spopada s svojo gluhoto. Nato je gospa Zlata pripravila nekaj osnovnih kretenj, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju nevede uporabljajo, pa tudi enoročno abecedo so se učenci z veseljem naučili. Predstavljena je bila tudi znakovna knjižica, ki jo je naše društvo v sodelovanju s podjetjem Racio social iz Celja posnelo v znakovni jezik in je narejena prav za gluhe. A ker je čas tekel prehitro in se je ura končala, se je za to skupino učencev končalo tudi to predavanje. Za nas pa še zdaleč ne, saj nas je čakala še  ena skupina četrtošolcev. Predavanja sta se udeležila tudi zakonca Tekavčič. Gospod Jože je povedal svojo zgodbo, da je gluh obenem pa tudi slep, vendar pa ima čudežni spomin in roke, saj na otip izdeluje  prečudovite izdelke iz lesa. Po poklicu je namreč mizar. Povedal je kako je odraščal in kako težko mu je, saj ne sliši in ne vidi. Spregovorila je tudi njegova žena, ki je gluha. Povedala nam je na kakšne načine vse, je pomagala možu, kako težko se je bilo naučiti posebnih kratenj, katere uporabljata med seboj. Pa gospod Boris in Mirsada sta vnovič predstavila vsak svojo zgodbo. Sledile so osnovne kretnje, ki jih večina učencev že pozna , pa enoročna abeceda, ogled odlomka znakovne knjižice, nato pa smo se poslovili od učencev, saj je njih čakal  pouk, nas pa so prav prijazno povabili na toplo malico.

Ker je bilo to srečanje oziroma ta predstavitev zame prva, sem bila in sem še zelo navdušena.  Bilo je prav prijetno in upam, da me utečena ekipa še kdaj vzame s seboj.

Petra Čanak