Za prvo mesečno predavanje v letu dva tisoč enajst smo povabili v naše društvo nam že znanega predavatelja gospoda Zorana Furmana, svetovnega popotnika. Pri nas je že predaval o Ameriki, pa o Afriki, tokrat pa je bilo njegovo potopisno predavanje posvečeno potovanju v Pakistan. Ker je Pakistan znan po terorizmu in nasilju, se je Zoran poigraval z mislijo, da bi naslov predavanja začinil z nazivom »teroristična država«, vendar se mu je to zdelo preveč kruto in se je odločil za prijaznejši naslov predavanja »Država prijaznih ljudi«, s čimer je pravzaprav opisal tople in prijazne ljudi, ki so ga velikodušno sprejeli medse.
Le kdo bi si mislil, da bi v tej državi, ki meji na Indijo, Afganistan, Iran ter Arabsko morje, in katera premore koli 140 milijonov prebivalcev, sploh lahko bilo kaj narobe! Gospod Zoran nam je povedal, da se je na potovanje odpravil z letalom, pot po pristanku je nadaljeval z avtobusom, kateri je zelo poceni. Hribovita makadamska cesta se je vila ob globokem prepadu, cesta pa ni bila niti toliko široka, da bi se lahko mirnega srca srečali dve vozili. Domačini so take vožnje vajeni, njihov promet niti ni urejen, vozijo brez pravil in prometnih znakov. Bivanje v Pakistanu je zelo poceni, saj tudi prenočišče dobiš za nizko ceno. Hrana se dobi kar na ulici, vendar je njeno uživanje za nevajene želodce lahko tvegano početje, sicer pa je zelo okusna. Na potovanju z avtobusom so se večkrat ustavili in med čakanjem so nastale prelepe fotografije pokrajine. Z zanimanjem smo prisluhnili tudi temu, ko je predavatelj povedal, da se ljudje izredno radi fotografirajo, vedno so nasmejanih obrazov, nekateri med njimi so fotoaparat videli prvič. Moški pri čakanju nikoli ne sedijo, njihov položaj je vedno čepeč in v takem položaju lahko ostanejo zelo dolgo. Pripovedoval nam je tudi o kulturi Pakistancev, pri njih je značilna islamska vera. Po mestu večinoma hodijo le moški, ženske ostajajo doma in skrbijo za dom in otroke. Ločevanje med spoloma je zelo izrazito. Dečki in deklice so v zgodnji mladosti še skupaj, skupaj se igrajo, hodijo v šolo, v poznejših letih jih ločijo. Deklice že zelo zgodaj začnejo nositi posebna pokrivala, katera predstavljajo njihovo nošo. Dečki imajo v šolski dobi posebno določeno šolsko garderobo in sicer zeleno kapo s šiltom ter zelen pulover-brezrokavnik. Skozi celotno predavanje je predavatelj prikazoval fotografije s potovanja, ki so nam na najlepši možni način omogočile vpogled v to zelo zanimivo kulturo pod himalajskimi gorami. Predavanje je bilo zanimivo in poučno, saj smo spoznali nov košček sveta, nove običaje in kulturo. Želim si, da bi se gospod Zoran še kdaj oglasil pri nas in nam predstavil še kakšno svojo dogodivščino s potovanj!

Petra Čanak

← Izdali smo knjižico "Anekdote" 04/02-2011		Pomoč sočloveku je lepa čednost 03/01-2011 →

< Prejšnja		Naslednja >