Ovire in dileme pri uresničevanju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika ali trajna diskriminacija gluhih oseb v Sloveniji. 

V torek 7.12.2010 je bil v dvorani Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo invalidov Soča organiziran posvet z zgornjim naslovom v organizaciji Zavoda združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik pod vodstvom direktorice Zavoda Jasne Bauman. Posveta so se udeležili tudi predstavniki države in sicer predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za javno upravo, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in vsi po vrsti so zagotavljali, da se trudijo po najboljših močeh za dobrobit gluhih uporabnikov.

Mogoče primerjava ni ravno umestna, ampak mene je posvet spominjal na nedavno oddajo na TV, kjer so v žalostnem primeru gradbenih delavcev predstavniki države vsi po vrsti zagotavljali, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, ampak delavci so ravno tako ostali brez zasluženega denarja in brez plačanih prispevkov. In podobno je tudi pri Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika, kjer nas predstavniki države prepričujejo, da je narejeno vse, kar je v njihovi moči, ampak naši gluhi uporabniki pa v praksi še vedno ostajajo nezadovoljni, o čemer pričajo tudi nazorni življenjski primeri, ki jih je udeležencem predstavila naša sekretarka Zlata. Še najbolj žalostno pa je, da je pri vsem tem še najbolj prikrajšana naša gluha mladina, učenci, dijaki in študentje, ki jim je študij praktično onemogočen ravno zaradi neposluha države oz. univerze. V razpravi so številni udeleženci nazorno pokazali, da so praktično vse ovire, na katere naletijo gluhi uporabniki v izobraževanju, rešljive, seveda če je to obojestranska volja in interes in zaenkrat je te volje s strani države občutno premalo. Klasičen primer odnosa države do gluhih in naglušnih uporabnikov je že dvorana sama, v kateri je bil posvet. Kljub zakonu, ki je že leta v veljavi, dvorana nacionalnega inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo invalidov SOČA še vedno nima vgrajene indukcijske zanke za uporabnike slušnih aparatov in temu bi lahko rekli nacionalna sramota.
Vse pohvale pa si zagotovo zaslužijo predstavnice Zavoda združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik pod vodstvom Jasne Bauman, ki tudi z organizacijo takšnih in podobnih posvetov državo nenehno opozarja na njene dolžnosti ter obveznosti do gluhih in naglušnih uporabnikov. Predvsem pa moramo tudi v bodoče državo skupaj z uporabniki nenehno opozarjati, da se premalo trudi in prizadeva za zadovoljivo uveljavitev uporabe slovenskega znakovnega jezika, saj jo k temu kot podpisnico zavezuje Mednarodna konvencija OZN o pravicah invalidov.

Boris Horvat Tihi

← Praznik občine Tržič 10/12-2010		Mednarodni in diplomatski vrtec 07/12-2010 →

< Prejšnja		Naslednja >