Po končanem šolanju na Zavodu za gluhe v Ljubljani smo se gluhi večinoma zaposlili v svojem domačem kraju. Po delu pa smo običajno obsedeli doma med štirimi stenami. čutili smo, da tako ne moremo naprej, da zaostajamo za drugimi in ostajamo brez informacij. Dan je bil enak dnevu. čutili smo, da tako ne bo šlo. Prav razveselil sem se, če sem na ulici srečal kakšnega gluhega, da sem z njim sproščeno poklepetal.

Tako smo gluhi začeli razmišljati o organiziranem združevanju. Sprva smo se srečevali v kakšni gostilni, vedno ob istem času. Začeli smo razmišljati o ustanovitvi društva. Tako je nekaj navdušencev ustanovilo društvo. Večkrat smo zamenjali prostore društva.

Število članov se je stalno večalo. Tudi želje in pričakovanja članov so bila vsak dan večja. Želeli smo imeti strokovnega delavca, ki bi nam bil na razpolago in bi nam pomagal pri reševanju naših vsakodnevnih težav. Zadovoljni smo bili, da so se naše težave sproti rešujejo. Tudi dejavnost društva se je širila in danes izvajamo že različne programe, ki so nastali na pobudo članov.

Ob 50 letnici pa se lahko pohvalimo z novim objektom, ki je v naši lasti. Hvaležni smo vsem, ki so nam pomagali do lastnih prostorov, mi pa se bomo potrudili, da bomo opravičili izkazano zaupanje.

Zdenko Tomc