Članica društva gluhih in naglušnih sem od leta 2003. Preden sem se preselila v Kranj, sem bila nekaj let članica društva v Celju. Zaradi pomanjkanja časa, obveznosti in dveh majhnih hčerk le redko obiščem društvo v Kranju, čeprav vem, da se imajo tam člani lepo in koristno zapolnjujejo svoj čas. Kadar pa le utegnem, se oglasim po baterije za slušni aparat in pri tem poklepetam s prijaznima sekretarko Zlato in tolmačko Martino.
Vzrok za izgubo sluha še danes ni povsem jasen. Po materini pripovedi sem se takšna že rodila, oče pa trdi, da je pričel opažati, da slabše slišim, ko sem se pri treh letih poškodovala. Pravzaprav to sploh ni pomembno, kajti dejstvo, da sem naglušna, živi skupaj z menoj. Spominjam se svoje zmedenosti, ko sem pri štirih letih prišla v vrtec. Zelo slabo sem se počutila, ko so do mene prihajale nerazumljive besede vzgojiteljice. Nisem vedela, kaj mi govori in kaj hoče od mene. In potem me je zelo začudeno gledala. Za vrstnike sem bila glavna tarča posmeha. Šele pred vstopom v osnovno šolo sem pridobila slušna aparata, ki sta mi olajšala življenje, čeprav se nanju dolgo časa nisem mogla privaditi. Na obeh ušesih ju sploh nisem mogla nositi, ker so se pričeli pojavljati glavoboli in razdražljivost. Ves čas šolanja in tudi danes nosim samo en slušni aparat. Ne zadošča povsem, a primankljaj nadomestim s svojo iznajdljivostjo. Dobro razbiram z ustnic, ostalo naredi šesti čut oziroma občutek za ljudi. V srednji šoli in na fakulteti kakšnih posebnih težav nisem imela; odkar pomnim, sem imela težave samo s sprejemanjem svoje naglušnosti. Dolgo časa sem se spraševala, zakaj mora biti tako, kot je. A ta zakaj se je vedno umikal nekam na konec mavrice, ki je nisem mogla več videti. Bilo me je sram in počutila sem se manjvredno, drugačno in slabšo od ostalih. Niso me potolažili z lepim uspehom v šoli, niti dokaj visokimi dosežki na področju športa, to je teka na kratke proge in gimnastike. Iskala sem samo svoje slabosti, prednosti niso bile pomembne. Svoje prave občutke sem skrbno skrivala in bila raje brezbrižna. A z vsako posmehljivo pripombo sem postajala bolj in bolj jezna, obsojala in obtoževala sem vsevprek, bila sem tudi nasilna. Ko sem bila všeč kakšnemu fantu, sem se mu izogibala, ker sem mislila, da je tako bolje zame. Le kdo bo hotel biti z dekletom, ki ne sliši dobro, sem si mislila. Ljudi sem se bala in v njihovi bližini sem od treme kar otrpnila. Vedno znova sem se bala, da ne bom slišala, kaj mi govorijo in da se bodo smejali. Po dopolnjenem dvajsetem letu sem naglušnost malce odrinila, čeprav me je še vedno neutrudno spremljala v duši.
Potem je leta 1997 prišlo do prelomnice. Takrat se je vse spremenilo. Preprosto mi je bilo dovolj samopomilovanja in tega, da sem se imela za žrtev življenja in svojih ušes. Na vso stvar sem bila prisiljena pogledati še z drugega zornega kota. Postopoma sem se naučila, da sem se iskreno pohvalila ob vsakem najmanjšem uspehu in se trudila v ta uspeh tudi verjeti. A v sebi sem še vedno ostajala dekle brez prave samozavesti. Takrat še nisem vedela, da se moram sprejeti in vzljubiti tako, kakršna sem v preprosti resnici. To je bilo izmed vsega najtežje. Ni se zgodilo čez noč, temveč je bilo potrebno nekaj let, da sem opustila stara, zmotna prepričanja o sebi in jih zamenjala z novimi, pravimi. In nekega jutra sem preprosto vedela, da mi je uspelo, kajti prebudila sem se in se počutila čudovito, lahkotno in neobremenjeno. Pogledala sem se v ogledalo in si končno priznala: Da, to si ti, Klavdija. Blagoslovila sem svoje telo, notranjost in predvsem svoja ušesa. Bila sem jim neizmerno hvaležna, ker so me pripeljala tja, kjer sem danes. Po tistem nisem nikoli več podvomila o ljubezni do sebe. Ko sem se vzljubila, se je moje življenje pričelo odpirati in preraščati sleherne omejitve. Iz mojih ust ni bilo več slišati: ne morem, prikrajšana sem, to ni mogoče ... Od takrat je bilo v mojem svetu vse mogoče. Pozno sem spoznala, da sem si večino zaprek postavila sama. Zdaj delam in počnem tisto, kar je nagib mojega srca. Delam in počnem vse, kar si želim in kar me veseli. Prijateljujem s svojim srcem, mojim nezmotljivim razsodnikom. Danes sem zadovoljna in izpolnjena. Našla sem se po dolgih letih iskanja. Sčasoma sem nabrala toliko pozitivnih izkušenj in spoznanj, da sem čutila, da jih moram deliti. Tako so nastajale in še nastajajo moje knjige, v katerih pustim del sebe, rodila se je delavnica Notranje preobrazbe v Kranju, ki jo obiskujejo ljudje vseh starosti. Tam se pogovarjamo o stvareh, ki nam lepšajo ali težijo vsakdan, spoznavamo življenjske resnice in skušamo živeti po njih. Vse to je bilo ustvarjeno z namenom, da bi še kdo tako kot jaz spoznal, da je življenje preprosto in čudovito, če ga le gledamo s preprostimi in čudovitimi očmi. Oh, da, imam tudi skrbi in razne nevšečnosti, občasno se v moje srce naseli tudi negotovost jutrišnjega dne. Takrat se zavem, da sem spet dovolila, da me prevzamejo dvomi, da sem dovolila zoperstaviti se življenju, ki mi je že ničkolikokrat dokazalo, da je vse lepo in prav le, če sem odprta in dovzetna za vse, kar mi prinaša nasproti.
Predvsem pa blagoslavljam svojo tišino, ki nastopi takoj zatem, ko izklopim aparat. Zaprem oči in šele takrat resnično spregovorijo besede moje notranjosti. Le te vedno lahko slišim. Vedno. Nič ni pomembnejše od tega.
Klavdija Šumrada

← Moja mami in jaz - Manca Košir		Moje društvo - Robert Ronta →

< Prejšnja		Naslednja >