Naj začnem kar pri mojem otroštvu. Bila sem živahen, zdrav otrok. Imela sem in še vedno imam vse, kar si lahko najstnik v mladih letih želi in kar si lahko človek v odrasli dobi privošči. To je le neko obdobje pri padcu na dno, ko se ti porušijo vse sanje, vsi upi, vsi cilji, vse za kar živiš. Potem pride čas, ko iščeš samega sebe, čas, ko spoznaš, kdo ti je res pravi prijatelj, kdo ti resnično pomaga in ti stoji ob strani, ko brskaš po pepelu za še zadnjo iskrico moči, ki bi ti dala zalet za nove sanje, nove upe, cilje in načrte, nato pa te le tista moč, tista osebna moč, ki ti vliva energijo za vzpon v drugi svet, v svet popolne tišine in te prav tam, v tistem svetu, nauči živeti s svojo pomanjkljivostjo. Počasi in vztrajno raste, tako da se z leti človek sprejme, se nauči živeti, sprejeti svet okoli sebe. Na koncu pa pride zmagoslavje, veselje, ko uvidi, da se tudi v tem drugem svetu da prav lepo živeti.
Kot sem omenila, sem bila od ranega otroštva, pa vse do dobe pubertetništva, zdrava in vesela deklica. Odraščala sem tako, kot odrašča marsikateri otrok. V začetnih letih najstništva so me prav tako, kot druge okoli mene, zanimale neumnosti, marsikatero sem »ušpičila«, pa tega sploh ne obžalujem. Tam nekje do konca osnovne šole sem bila večinoma brez skrbi, pa saj večina otrok skrbi sploh nima!
Moje težave, predvsem zdravstvene, so se začele kazati kot naglušnost. V šoli so učiteljice izgubljale živce z mano, nisem jih slišala, vpile so, a zaman, kajti razumela sem bolj malo. Druga zelo opazna težava je bilo moje omajano ravnotežje, marsikdaj sem jih slišala: »Ja, Petra, a ni mal zgodej za to, da si tako nalita?«. To se je dogajalo vse dotlej, dokler oče ni udaril po mizi in me odpeljal do takratne osebne zdravnice, ki me je pošiljala na nešteto preiskav širom Slovenije, a brez uspehov. Nek smešen pripetljaj se mi je zgodil na enem od preiskav - zdravnik, čigar priimka se niti ne spomnim, je prišel do ugotovitve, da se moja naglušnost kaže zaradi preglasne glasbe! Vem, da glasna glasba poškoduje sluh, a pri meni to ni bilo to. Poškodbe ravnotežja ni nihče omenil. No, na koncu, po letu in pol »fijakanja« gor in dol po Sloveniji, po neštetih preiskavah, me le napoti moja zdravnica na magnetno resonanco, kjer se jim od groze kar lasje pokonci postavijo in me skoraj naženejo v Ljubljano na oddelek za nevrologijo. No, tam pa spet ure in ure z očetom čakava v eni od čakalnic že ne vem katere bolnišnice. Slab zrak, ljudje jamrajo, oče se nestrpno preseda, saj smo vsi, tudi moja mama, siti neprestanega letanja naokoli. Ko bi le vedela takrat, da bom tisti naveličan glas sestre, ko je poklicala moje ime, slišala zadnjič...
Prišli smo do sklepa, da je nujno potrebno na operacijo in to brez odlašanja! Bil je res lep poletni dan, jaz pa sem se pripravljala na sprejem v bolnišnico. Kar takoj so me seznanili z vsem, kar moram vedeti, z vsem, kar me čaka. Imela sem samo 15 let, bilo me je strah. Minil je dan, prišel je večer in potem še noč, odbijale so ure do moje prve tako težke operacije. Zjutraj so me sestre pripravile na poseg ter me odpeljale v operacijsko sobo. Šla sem pod skalpel. Operacija je bila dolga, prestala sem jo uspešno. Nad mano se je sklanjal cel kup zdravnikov, vsi so nekaj govorili, me spraševali, a jaz jih nisem slišala popolnoma nič. Nisem slišala ne mame, ne očeta, ne kolegov, kateri so me obiskali. Bila sem popolnoma gluha! Kako hudo je bilo spoznanje, da ne bom več slišala ptičkov, vetra, mame, niti očeta, nikogar več! To so bili zame, za vse nas, najhujši časi. Čeprav sem imela podporo staršev, mi je bilo zelo hudo, nisem vedela niti tega, kako bom s svojo na novo pridobljeno gluhoto živela. Bila sem obupana.
Okrevanje se je nadaljevalo, jaz pa sem se brez volje, utrujena, pa še gluha povrhu, odpravila domov, v domačo oskrbo. Tam sem sčasoma spoznala, da je veliko ljudi, za katere sem mislila, da so prijatelji, praktično izpuhtelo in me enostavno niso več hoteli poznati. Bila sem sama, s starši, s staro mamo in s svojo gluhoto.
Približno pol leta kasneje sem dobila poziv za drugo operacijo, vendar na drugi strani glave. Ni me bilo več tako strah, bolj gluha kot sem bila, ne bi mogla biti. Operirana sem bila še drugič, tudi tokrat uspešno in kmalu sem se vrnila domov, kjer sem do konca okrevala. Zastavila sem si vprašanje: »Kako naprej?«.
Bila sem brez končane osnovne šole, brez izobrazbe, psihično popolnoma na tleh, brez kakega posebnega veselja do življenja. Na srečo se je ob pravem času pojavila znanka moje stare mame, ki ima tudi sama sina, ki je gluh. Povedala nam je, da obstaja šola za gluhe, pa tudi društvo, kjer se družijo gluhi. Uprla sem se na vso moč. Gluhi, pa jaz vmes, kaj bom tam delala, ne znam ne njihovega jezika, slišim ne in tudi z ustnic ne znam brati! Ne, ne to pa ne!
Mami je nekako uspelo, da so me spravili na razgovor v Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljano s takratno direktorico. Sam vstop v avlo, pogled na vse tiste mladince, ki so tako veselo brezskrbno »mahali« okoli sebe, vse to me je zelo potrlo. Šlo mi je na jok, nisem hotela biti tam, a bila sem tam in tega nisem mogla spremeniti. Čez čas sem bila sprejeta v šolo na Zavodu, pa tudi v Dom. Težki časi so bili to zame kljub temu, da so me sošolci zelo lepo sprejeli, pa tudi takratna razredničarka mi je veliko pomagala. Že drugi dan sem se začela učiti znakovnega jezika, začela sem hoditi k logopedinji, katera me je začela učiti brati z ustnic oz. odgledovati.
V Domu so mi pomagali, pa tudi sošolci so bili z mano in me učili ter popravljali, kadar sem bila trda v rokah. V pičlega pol leta sem kretnjo obvladala tako, kot vsi ostali, pridobila sem znanje tudi na področju odgledovanja in začela se mi je vračati tudi volja do življenja, spet sem začela graditi nek cilj, sčasoma sem postala tudi bolj vesela. Šolska leta v Zavodu so tekla, vsako leto sem se počutila bližje gluhim, vsako leto sem več pričakovala, predvsem pa zahtevala od sebe.
Leta v šoli na Zavodu so kar bežala. Sprejela sem sebe, sprejela sem svojo gluhoto, sprejela sem okolico in gluhe. Šolanje se je končalo kot bi mignil in pred vsemi nami je bil večji izkaz zrelosti oziroma preizkus, koliko smo se v vseh letih šolanja naučili – matura. Maturo sem uspešno opravila, nato pa sem se odločila za šolanje naprej, šla sem študirat. Težki so bili ponovni začetki, a vztrajno sem jih in jih še vedno premagujem. Vesela sem, da sem sploh dobila možnost za izobrazbo, vesela sem, ker mi gluhota ni preprečila odločitve za študij. Od začetka moje gluhote je preteklo dobrih 12 let.
Danes živim zelo dobro, imam cilje, imam veselje, imam novo družbo. Dobila sem možnost delati, si služiti lasten kruh. Za to možnost sem zelo hvaležna, v tem času pa mi je v načrtu končati še zadnje izpite in na koncu še diplomo.
Za vso podporo bi se rada zahvalila mojim staršem, pa tudi stari mami. Trdno so mi stali ob strani, me motivirali in mi dajali moč. Zahvala gre tudi sošolcem in sošolkam na Zavodu za gluhe in naglušne, kateri so me prenašali v dobrih, kot tudi v manj dobrih trenutkih, rada bi tudi povedala da sem neizmerno hvaležna tudi osebju v Zavodu, ki mi je dalo možnost se izobraziti. Dvojno sem hvaležna sem tudi gospe Zlati Crljenko, ki mi je s svojim tolmačenjem na višji šoli omogočila, da sem lahko sledila predavanjem in na koncu za to, ker mi je omogočila, da v našem društvu lahko delam. Zahvaljujem se tudi vsem zaposlenim v društvu, ki so me dobro sprejeli, ker prenašajo moje napake in me učijo novih stvari. V veliko veselje mi je biti med vami!
Po hudem prepadu, po zrušitvi sanj spet sije sonce zame, spet sem jaz jaz, spet se borim in živim. Nimam več istih ciljev, načrtov in želja kot nekoč, imam pa zato nove. Čeprav sem se začela pred časom zapirati vase in zaradi tega izgubila vso samozavest, se danes odpiram. Ne še tako, kot bi se lahko, a vseeno napredujem. Vesela sem, da živim in vesela sem, da sem taka kot sem!
Petra Čanak

← Na Gorenjskem se je moja življenjska pot zelo spremenila		Moja mamica je tolmačica Anja Košir →

< Prejšnja		Naslednja >