V Zavodu ZGNL sem najprej od leta 1971 hodila v vrtec, nato sem tam končala tudi osnovno in srednjo šolo. Po tistem sem se 1.9.1982 zaposlila v Učnih delavnicah, kamor sem hodila v službo do leta 1993. Ta leta pa mi niso prinesla nobenega posebnega napredka, zdi se mi celo, da sem počasi propadala in nazadovala. Leta 1997 sem se odločila, da se invalidsko upokojim, kar se je zgodilo 1.5.1997. Že takrat sem premišljevala, da bi se vrnila spet na Jesenice, kjer sem bila rojena, a to je bilo v veliki meri odvisno od mojega očeta. Tako sem se takrat raje odločila za stanovanje v enem od ljubljanskih blokov za Bežigradom. Kmalu zatem, 1.7.1997 se je upokojila še moja mama in z njo sva se večkrat pogovarjali o našem domu in hiši na Gorenjskem, ki pa mi je bila zaradi težav z očetom kar nekam nedosegljiva. Tako sem v Ljubljani preživela vsega skupaj 37 let.
25.5.2009 sem se odločila, da grem ven po opravkih, toda na stopnicah v bloku, kjer sem stanovala, sem padla. Najprej sem mislila, da sem se samo udarila, a ko sem poskusila vstati, sem ugotovila, da ne bo šlo, ker je bilo nekaj narobe s kolkom. Bila sem zelo mirna. Najprej sem poklicala prijateljico, a je ni bilo doma. Dolgo sem čakala, kdaj bo kdo prišel mimo in mi pomagal. Končno je mimo prišla neka gospodična in šla takoj povedat fantu, da potrebujem pomoč. Pomagala sta mi do stanovanja, da sem lahko poiskala zdravstveno kartico. Prosila sem ju še, da pokličeta mojo zdravnico in tolmačico. Kmalu je prišel reševalni avto, ki me je odpeljal v UKC. Ko je v UKC prišla tolmačica, so me takoj poklicali v ambulanto k dežurnemu zdravniku, kateremu sem povedala, da imam občutek, da s kolkom nekaj ni v redu. Poslal me je na slikanje in ugotovil zlom kolčnega sklepa. Po tolmačici mi je pojasnil, da je potrebna takojšna operacija. Šokirana sem bila nad potekom dogodkov. Podpisati sem morala papirje za operacijo, tolmačica pa je poklicala mojo mamo in ji vse pojasnila. Ker sem ostala v bolnici, je mama takoj prišla k meni, saj je morala odnesti mojo obleko. Ker me je vse bolelo, tisti dan nisem mogla govoriti z njo, sem ji pa kasneje pojasnila, kako in kaj se je zgodilo. Žal mi je bilo, da sem tako nerodno padla in tako zapletla vse stvari.
Iz bolnice so me z reševalcem za 14 dni odpeljali v zdravilišče Dolenjske toplice, kjer sem srečala vodjo medicinskih sester – Stanko, ki sem jo poznala že od prej. Ko je videla, kako me na vozičku spravljajo iz avta, je kar ostrmela. Pojasnila sem ji, kaj se mi je zgodilo, ona pa mi je zagotovila, da mi bo terapija v toplicah zelo pomagala. Tako se je tudi zares zgodilo. Po 14 dneh so me odpustili domov. Seveda sem v Zdravstvenem domu Bežigrad takoj obiskala svojo zdravnico dr. Laknarjevo, da sem jo seznanila s potekom vseh dogodkov, dogovoriti pa sva se morali tudi o nadaljnjem zdravljenju. Nato je moja mama pripeljala moj avto in sva šli na Gorenjsko k očetu. Ker sem bila zelo utrujena in me je vse bolelo, sem najprej potrebovala počitek. Ko sem mirovala na terasi, sem dolgo premišljevala in sklenila, da se morava z mamo pogovoriti. Odločila sem se namreč, da bom ostala pri očetu v Lipcah in da ne grem več v stanovanjski blok v Ljubljani. Oče je bil sprva jezen, kar je razumljivo, saj je 37 let živel sam in ni bil vajen življenja z mano. On je hotel, da tako ostane, jaz pa sem tudi vztrajala pri svoji odločitvi – in tako sva z mamo v Lipcah že dve leti. Mama je bila vesela moje odločnosti in tega, da sem spregovorila odkrito besedo. Zdaj sem vesela, da sem spremenila svojo življenjsko pot. Živim, hvala Bogu, v čistem in mirnem okolju, navadila sem se na druge stvari, npr. mamo sem opazovala pri njenem delu z rožami, pa se sedaj tudi jaz rada ukvarjam z njimi, prav tako sem na novo uredila svojo sobo.
25.1.2010 sem se odločila, da grem na operacijo. Pri odločitvi mi je pomagal sin medicinske sestre, gospe Stanke, ki je zdravnik ortoped. Šla sem v privatno ambulanto v Novo mesto in po pogovoru sem dobila datum za operacijo, na kateri so mi 26.3. iz kolka odstranili vijak, dolg 10 cm. Sedaj sem vesela, da je s kolkom vse v redu, samo kadar se vreme spreminja, še čutim bolečine. Tudi sicer sem zadovoljna, da živim v naši hiši.
Sedaj živim na gorenjskem že dve leti. Redno prihajam v društvo AURIS Kranj. Redno in z veseljem se udeležujem vseh dejavnosti v društvu. V mojem – našem društvu, društvu AURIS se počutim odlično.
Alenka Šifrer

Prepad med dvema svetovoma →

Naslednja >