Pogovor z Borisom Horvatom, predsednikom Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko - AURIS Kranj

"Življenje gluhih je podobno življenju drugih ljudi, dokler ne pride do komunikacije"

Četrtek, 30.09.2010

Težave s sluhom ima precej ljudi. Po podatkih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije pri nas živi okoli 2000 gluhih, še okoli 50.000 ljudi pa nosi slušni aparat. Življenje gluhih nam je opisal predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko - AURIS Kranj Boris Horvat, ki tudi sam slabo sliši. Zato smo pogovor opravili preko elektronske pošte, ki je za ljudi s slušnimi težavami pogosto pomemben komunikacijski pripomoček.

Kako poteka dan gluhega ali naglušnega človeka?

Življenje gluhih je povsem podobno življenju ostalih ljudi, dokler ne pride do komunikacije. Če želi človek biti uspešen v izobraževanju, v službi ali družbi, mora znati dobro govoriti in dobro poslušati. Te osnovne medčloveške vezi gluhi ne zmorejo, zato so prikrajšani na vseh področjih bivanja.

Ali je gluhost za človeka velika omejitev?

Gluhost je za človeka zelo, zelo velika omejitev in zaznamuje človeka od rojstva do smrti. Svetovna zdravstvena organizacije jo priznava kot eno najtežjih invalidnosti ravno zaradi te komunikacijske ovire, ki slehernega gluhega človeka potiska na rob družbenega dogajanja. Posledično pa tudi gluhi sami enostavno ne najdejo razumevanja v slišečem svetu, zato ostajajo v svojem svetu in se najraje družijo s sebi enakimi, kjer seveda najdejo še največ razumevanja. Tudi zato so naši društveni prostori redno in množično obiskani, po domače povedano je društvo pravzaprav njihov drugi dom. Vsaka vaška ali mestna skupnost ima recimo kulturno društvo, društvo upokojencev, rokodelsko, čebelarsko društvo, aktiv žena ali kaj podobnega, kjer vsak najde nekaj zase, a med njimi po navadi gluhih ni, ker je komunikacijska ovira prevelika, zato vse te aktivnosti z velikim veseljem izvajajo med sebi enakimi v društvenih prostorih.

Kaj so največje težave gluhih?

Pred leti je Slovenija med prvimi podpisala Mednarodno konvencijo OZN o pravicah invalidov, ki vsako podpisnico zavezuje, da vsem invalidom omogoči enakopravno bivanje, tudi gluhim. Žal je v Sloveniji za gluhe bolj malo narejenega v tej smeri. Kot klasičen primer diskriminacije naj omenim probleme naših gluhih študentov. Kot gluhi ljudje imajo ustavno priznano pravico do tolmača slovenskega znakovnega jezika, tudi na predavanjih, vendar pa se fakultete vztrajno izogibajo plačilu in iščejo razne izgovore. Tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je, tudi na našo pobudo, že večkrat morala posredovati in opozoriti fakultete, da morajo tudi gluhim študentom omogočiti enakovreden dostop do učnega gradiva - ali s tolmačem ali z zapisnikarjem ali pa v pisni obliki, pač stvar dogovora s posameznim študentom glede na njegove potrebe. Tudi zaradi takšnega šikaniranja je izobrazbena struktura gluhih izredno nizka, kar posledično pelje v slabše plačana delovna mesta in s tem v nižji pokojninski razred, s tem pa je tudi socialni status gluhih izredno nizek.

Kakšno je vaše mnenje o vstavljanju polževih vsadkov?

Polžev vsadek gluhi sprejemajo z mešanimi občutki. V dolgoletni zgodovini so si gluhi ustvarili svojevrsten način sporazumevanja, ustvarili so si svojo kulturo in skupnost. Pred kratkim sem prebral zanimiv članek o gluhih v Ameriki, kjer recimo zgoraj omenjenih težav v izobraževanju ne poznajo, zato so tam gluhi tudi zelo uspešni v kulturi, športu in tudi podjetništvu. Za gluhe starše je otrok, ki se rodi gluh, razlog za veselje, saj se zavedajo, da bo ostal v njihovi gluhi skupnosti. Če se rodi zdrav, slišeč, to pomeni, da se bo slej ko prej znašel v slišečem svetu in odšel iz skupnosti. Polžev vsadek pa pomeni spet neki vmesni svet, neko tavanje med gluho skupnostjo in ostalim svetom, v bistvu pa nisi nikjer zadovoljen. Tudi v Sloveniji je podobno, gluha skupnost kot celota je zelo povezana med seboj, medtem ko so uporabniki polževega vsadka še vedno bolj prepuščeni samim sebi. Seveda so jim vrata društev in dejavnosti na široko odprta, vendar pa uporabniki polževih vsadkov za zdaj še ne najdejo tiste prave poti in povezave do neke enotne skupnosti. Polžev vsadek nikakor ne pomeni popolne rešitve, je le pripomoček, tako kot slušni aparat, ki tistim, ki še imajo nekaj sluha, vsaj delno omogoča komunikacijo, ni pa idealna rešitev.

Ali klicni center lajša življenje gluhih?

V Sloveniji je pred dobrim letom pod okriljem ministrstva za delo in združenja tolmačev začel delovati Klicni center za gluhe, ki je bil med gluhimi zelo dobro in lepo sprejet. Ob tem moram omeniti, da gluhota onemogoča tiste običajne telefonske stike, ki se jih lahko poslužujejo slišeči ljudje. Gluhi po telefonu ne morejo poklicati ne zdravnika, ne gasilcev, ne centra za obveščanje, ne policije, ne občine, pravzaprav nikogar od javnih služb in ustanov. Vse to pa jim sedaj omogoča klicni center in to je velik korak. Žal pa moram ob tem omeniti, da gluhi za strokovno uporabo klicnega centra potrebujejo tudi temu primerno tehnologijo, kot na primer ustrezen mobilni telefon, ki je gluhim dobesedno spremenil življenje in jim na novo odprl okno v svet, ali računalnik, ki omogoča video povezavo. In tu naša država še vedno miži na obe očesi. Gluhi so edini invalidi, ki s strani države nimajo priznanega niti enega tehničnega pripomočka. Upamo, da bo vsaj zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je trenutno v parlamentarni obravnavi, sprejet in bodo v njem zapisani sklepi zaživeli v praksi.

Kaj pa tolmači, jih je dovolj in ali so dostopni?

Potreba po tolmačih slovenskega znakovnega jezika je velika in število tolmačev trenutno nekako zadostuje za vnaprej določene termine. Problem nastane v nujnih primerih, recimo zdravstvenih, kazenskih, prometnih in podobno. Za take primere deluje na združenju tolmačev dežurstvo, kar je seveda idealno za ljubljanski okoliš, na podeželju pa je problem dostopnost. Idealno bi bilo, če bi v javnih službah, recimo na policiji ali v zdravstvu na urgenci, vsaj eden med zaposlenimi obvladal slovenski znakovni jezik. V Ameriki že kar nekaj časa prakticirajo in tudi subvencionirajo znanje znakovnega jezika v javnih službah.

Osnovni problem pa je predvsem nepoznavanje problemov gluhih, zato v našem društvu poskušamo z različnimi predavanji ozaveščati javnost, kaj pomeni gluhota. Sam sem recimo v osnovni šoli imel ogromno problemov, pa ne samo zaradi pouka, predvsem zaradi sošolcev, ki nekako niso razumeli, kako je, če človek vsega ne sliši in s tem tudi ne razume. Pred kratkim smo imeli zanimivo predavanje četrtošolcem v Škofji Loki, kjer sem omenil svoje osnovnošolske probleme in javil se je fantič, ki je rekel, da ima podobne probleme. Prepričan sem, da mu je sedaj precej lažje, ker ga sošolci in učitelji razumejo in ga tudi temu primerno obravnavajo.

Tekst: Petra Mlakar

Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042391760