Iz revije Ona, številka 39, ki je izšla v torek, 29. septembra 2009

Vsako leto je 19. september datum, ko mednarodna javnost, še toliko bolj celotna gluha svetovna javnost, praznuje mednarodni dan gluhih in letos mineva že 50 let, odkar gluhi z množičnim srečanjem opozarjajo na svoj obstoj v družbi. V mnogih svetovnih in evropskih državah ta dan praznujejo s ponosnim veseljem, saj jim države s človeškim razumevanjem in zakoni kljub gluhoti v veliki meri omogočajo enakopravno življenje. V Sloveniji smo se letos gluhi in naglušni zbrali v Slovenj Gradcu, zbrala se je množica iz vseh slovenskih krajev ter zamejstva in kljub veselju ob snidenju je dan minil v turobnem in žalostno grenkobnem vzdušju, ker vsako leto znova in znova spoznavamo, da je Slovenija ena zadnjih držav, ki gluhote ne priznava kot invalidnost. Še vedno smo kljub mednarodni klasifikaciji brez statusa invalida, še vedno smo brez priznanih tehničnih pripomočkov in še vedno smo populacija odrinjenih in hendikepiranih ljudi z najmanj priznanimi pravicami. In medtem ko se naši vrli poslanci v parlamentu ognjevito prepirajo, kateri totalitarizem, rdeči, beli, črni, levi ali desni, je bil pred daljnimi 50 leti bolj krut, lahko mi gluhi mirne duše zapišemo, da so bili do nas bolj ali manj kruti vsi. Še dandanes, današnji čas je krut in totalitaren do gluhe populacije, ali kot je nedavno izjavil naš član, država izvaja terorizem nad gluho populacijo. In na žalost je v realnem vsakdanu res tako, kljub mnogim konvencijam o človekovih pravicah, ki jih podpisuje naša država. V vsej dolgoletni parlamentarni slovenski zgodovini je doslej le en poslanec zmogel toliko razumne poštenosti in šele letos spregovoril o težavah in nemogočih razmerah, s katerimi se vsakodnevno soočajo gluhi v Sloveniji. Tudi to nam veliko in ogromno pomeni, tako kot tudi spodbudne besede slovenske varuhinje človekovih pravic, a mi potrebujemo več, potrebujemo status, ki bi nam omogočil socialno varnost in vključenost, potrebujemo pomoč pri nabavi sodobnih tehničnih pripomočkov, ki bi nam omogočili izobraževanje in zaposlovanje, potrebujemo vse to in še marsikaj, da bi imeli vsaj malce možnosti dostojnejšega in človeka vrednega življenja. Teh možnosti do sedaj zaradi dolgoletne totalitarnosti slovenske države nismo imeli in jih še vedno nimamo kljub sodobnemu času, v katerem živimo. A upanje umira zadnje in tudi mi upamo, da se bo našel še kakšen poslanec in predstavnik države, ki bo sčasoma le spoznal, da je gluhota invalidnost. Prva priložnost bo že v kratkem, ko bodo v parlamentarni obravnavi zakoni o izenačevanju možnosti invalidov. Spoštovane poslanke in poslanci državnega zbora Republike Slovenije, ko boste razpravljali o slovenskih invalidih, pomislite tudi na nas, gluhe in naglušne državljane Republike Slovenije.

Boris Horvat Tihi, predsednik društva gluhih in naglušnih AURIS Kranj