KLJUB PREDPISOM ŠTEVILNE KULTURNE USTANOVE ŠE VEDNO BREZ INDUKCIJSKE ZANKE

Čeprav se zdi, da pri večini novih javnih gradenj vedno bolj upoštevajo potrebe hendikepiranih, številne skupine opozarjajo, da je poznavanje standardov gradnje v Sloveniji še vedno izredno slabo. Gluhi in naglušni opozarjajo na enostavno napravo, ki bi morala biti po Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi vgrajena v vseh kulturnih ustanovah, a je niti nekatere nove gradnje, zgrajene z evropskimi sredstvi, nimajo. Tako so v Tržiču nedavno odprli kulturni center, ki so ga zgradili s sredstvi iz tako imenovanega norveškega sklada, v njem pa niso namestili indukcijske zanke.
Za kaj gre? Indukcijska zanka je žica, ki je v prostoru priključena na vir zvoka, zaradi nje pa uporabniki slušnih aparatov jasno slišijo prireditev. Navadno poteka po tleh in jo napaja ojačevalnik zvoka, ki dobiva signal iz mikrofona. Cena napeljave je odvisna od velikosti prostora, večinoma pa stane od 1000 do 1500 evrov. Tako pravi BORIS HORVAT TIHI, predsednik društva Auris, medobčinskega društva gluhih ih naglušnih Gorenjske. Lažje, kot da bi naštevali javne stavbe, ki zanke nimajo, je našteti tiste, ki jo imajo, dodaja Horvat. Indukcijsko zanko ima na primer novi Planet Tuš v Kranju, naknadno pa so jo vgradili v muzeju v Celju, v novomeškem kulturnem centru in v velenjskem kulturnem domu. Sicer je pohvalno, da se kulturne ustanove odzivajo na zahteve gluhih in naglušnih, vendar Horvat opozarja, da stavbe, pri gradnji katerih niso upoštevane vse zahteve, zapisane v pravilniku, sploh ne bi smele dobiti uporabnega dovoljenja, poleg tega pa je poznejša namestitev indukcijske zanke dražja, kot če bi jo namestili med gradnjo.
»Seveda bi bilo za našo populacijo več kot dobrodošlo, da bi bila indukcijska zanka v vseh javnih kulturnih objektih, kot so kino, gledališča, muzeji…. Ravno tako si indukcijsko zanko želijo gluhi in naglušni študentje v šolah in univerzah, pa je ni. Dogaja se celo, da se gluhim študentom oporeka prisotnost tolmača slovenskega znakovnega jezika, čeprav je to njihova ustavno priznana pravica. Tudi v domovih za starostnike, kjer ima več kot 40 odstotkov nastanjenih težave s sluhom in so večinoma uporabniki slušnih aparatov, bi bila zanka več kot dobrodošla, ker jim je brez nje marsikaj nerazumljivo,« še opozarja Horvat.

Objavljeno v reviji Mladina – Manipulator, 03/07-2009

Vir na spletu: http://www.mladina.si/tednik/200926/enak_dostop_za_vse_