Iz revije Ona, številka 18, ki je izšla v torek, 6. maja 2008

Davna in malo manj davna zgodovina je bila zelo kruta do invalidov. Večinoma so bili na tak ali drugačen način obsojeni na izolacijo od družbe. Šele v sodobnem času se jim postopoma priznava pravica do enakopravnosti bivanja in tudi možnost zahtevati uveljavljanje pravice do enakovrednega bivanja. Klasičen primer trnove poti iz izolacije, diskriminacije in kršenja človekovih pravic je odnos države do gluhe in naglušne populacije in zadnje čase v nebo vpijoč primer zapostavljanja gluhih in naglušnih študentk in študentov, ki se jim odreka ustavno priznana pravica do prisotnosti tolmača slovenskega znakovnega jezika. Ker ne slišijo, od ustnega predavanja nimajo nič, zato je logično, da potrebujejo tolmača ali mentorja in učno gradivo v pisni obliki. Nacionalna sramota je, da v dobi računalništva Ministrstvo za šolstvo ne zmore omogočiti študija tudi tistim s komunikacijsko oviro, ki upravičeno pričakujejo razumevanje in pomoč pristojnih služb. Te ni od nikoder, ne od Ministrstva za šolstvo, ne od Ministrstva za delo, socialo in družino, ni je s strani varuhinje človekovih pravic in ne od države. Vsi se po stari slovenski navadi izgovarjajo drug na drugega, generacije gluhih in naglušnih študentov pa zaradi nerazumevanja postopoma obupujejo.
V današnjem času so omenjene težave tehnično povsem rešljive, zato je težko razumeti, zakaj v Ameriki ali v evropskih državah gluhi in naglušni lahko neovirano študirajo in imajo pri tem celo podporo, v Sloveniji, ki trenutno predseduje EU, pa se jim študij onemogoča iz banalnega razloga, češ da to za univerzo in državo predstavlja strošek. Žalostno je dejstvo, da Slovenija varčuje na invalidni mladini. Sramota je, da se gluhi mladini to dogaja v času silnih stroškov za vojsko, predsedovanja EU in ob razmetavanju davkoplačevalskega denarja. In resnično lahko samo žalosti dejstvo, da tak mačehovski odnos države gluho in naglušno populacijo potiho, a vztrajno odriva v izolacijo od aktualnega družbenega dogajanja. Ali se zgodovina ponavlja?

Boris Horvat - Tihi