AURIS Kranj - Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko

V Sloveniji živi več kot 200.000 naglušnih oseb z različnimi okvarami sluha. Velika večina je starejših od 65 let, ki se z izgubo sluha soočajo popolnoma drugače kot mlajše generacije.

Okvara ali izguba sluha ni enostranska zadeva, ločimo različne okvare, načine in stopnje izgube sluha, ki so bistvenega pomena za razumevanje govora in vključevanje v socialno okolje. Človeško uho ima dve osnovni funkciji, ena je sluh, druga pa ravnotežje in ti dve funkciji sta lahko bistvenega pomena za funkcionalnost posameznika. Kdor pozna simptome ali načine obnašanja naglušnih oseb lahko kaj hitro prepozna osebo z okvaro sluha, posameznik ne sodeluje, izmika se družbi in pogovorom in se počasi samoizolira z vsemi negativnimi posledicami vred. Statistika pove, da je nekako ena tretjina, se pravi cca. 70.000 uporabnikov slušnih aparatov, dve tretjini ljudi pa je takšnih, ki še iščejo prave rehabilitacijske poti. Soočanje z izgubo sluha bi lahko razdelili v tri sklope. Prvo je samopriznanje, ki traja tudi več let preden se človek zave, da potrebuje slušni aparat. K temu samopriznanju pa največkrat pripomorejo tudi sorodniki, prijatelji in znanci, ki se preprosto naveličajo večnega ponavljanja invseh ostalih težav, ki jih prinaša izguba sluha. Druga faza je iskanje ustreznega slušnega aparata, predvsem primerno nastavljenega, edino pravilno nastavljen slušni aparat je podlaga za uspešno uporabo. Tretja faza je navajanje na življenje s slušnim aparatom kajti slušni aparat ni neka čudežna rešitev, ki čez noč odpravi vse komunikacijske probleme ampak je le pripomoček, ki pomaga v idealnem in prilagojenem okolju. Poleg uporabe slušnega aparata pa se je treba naučiti uporabljati še številne tehnične pripomočke, ki olajšajo razumevanje socialnega okolja.

Nekateri se nikoli ne sprijaznijo s svojo naglušnostjo in se rajši zaprejo v svoj svet, jezni na vse, ki jih ne razumejo. Nekateri od tistih, ki to prvo fazo prebrodijo obupajo v drugi fazi, ker jim gredo vsi novi zvoki ojačani s slušnim aparatom na živce in se jih ne zmorejo navaditi. Tisti, ki se prebijejo do tretje faze pa potrebujejo še obilo volje in potrpljenja, da se naučijo živeti s slušnim aparatom in vso ostalo tehnologijo, ki je na razpolago. Ne uspe vsem, ampak tistim, ki pa uspe je pa običajno žal zakaj so toliko časa odlašali z uporabo slušnega aparata, ker šele v tej fazi spoznavajo vse prednosti uspešne rehabilitacije.

Vsi tisti, ki do te uspešne rehabilitacije niso prišli pa rabijo pomoč vseh, stroke, akustikov in tudi pomoč civilne družbe in posameznikov, ki so vse te življenjske faze sami izkusili in želijo predvsem pomagati naglušnim sotrpinom, ker so sami spoznavali vse pluse in minuse na tej rehabilitacijski poti. In vsa ta množica nerehabilitiranih naglušnih oseb rabi neposredno osebno pomoč na terenu.

Starostna doba se povečuje in po statističnih podatkih je v Sloveniji že več kot 400.000 starejših oseb nad 65 let in posledično je polovica oskrbovancev v domovih starostnikov naglušnih in za njih je še kako pomembno prilagojeno okolje, sicer se v aktivnosti ne vključujejo. So jim dostopne in razumljive vse kulturne prireditve in dejavnosti je zelo pomembno vprašanje za njihovo produktivno in socialno vključenost.

Vprašanje dostopnosti ni problem samo v institucionalnih zavodih ampak je problem tudi v splošnem družbenem okolju. Velika večina naglušnih starostnikov se z okvaro sluha sooča v domačem okolju, kjer je možnosti aktivnega preživljanja prostega časa veliko več, seveda le če je okolje prilagojeno. Mnogi starostniki si najdejo sorodne duše v različnih ljubiteljskih dejavnostih ampak tam naglušnih po navadi ni. Če razumemo problematiko naglušnosti potem je povsem razumljivo zakaj jih ni. Preprosto zato, ker ne slišijo vsega in tudi ne razumejo in ti komunikacijski šumi velikokrat vodijo v komične situacije, ki so za občutljive duše lahko tudi tragikomične. Ni vedno lahko biti tarča posmeha in šaljivih dovtipov sovrstnikov, ni lahko ne v otroških letih, ne v srednjih letih niti ni to lahko prenašati v tretjem življenjskem obdobju.

Ni lahko vse življenje opozarjati in ozaveščati okolico v čem je problem naglušnosti pa tega mnogi še vedno ne razumejo povsem, in ni lahko vseskozi prepričevati odločevalce kaj je nevidna invalidnost in zakaj se počutimo zapostavljene če nam TV oddaje ali kulturni dogodki niso dostopni ali razumljivi. Ni lahko biti izoliran in odrinjen če ni prilagojenosti in razumevanja. Ni lahko biti diskriminiran v nobeni družbi tudi v lastni reprezentativni organizaciji ne. Imamo štiri reprezentativnosti in naše zgodbe bi morale biti skupne na vseh področjih, v programih, zakonodaji, projektih, kulturi in športu, če se favorizira samo ena reprezentativnost na druge se pa pozablja in odrinja potem to ne more biti naša skupna zgodba in bi bilo mogoče boljše če si gradi vsak svojo. 

Boris Horvat Tihi