AURIS Kranj - Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko

Nekoč je bil prijazen Dom v pravljični Kekčevi deželi, kjer so si lahko uporabniki oddahnili od tegob vsakdanjega in vse prevečkrat krutega sveta.

Lahko so resnično uživali v deželi dobrih ljudi in v domu so vedno našli prijazno, domačo in  toplo besedo; tu so se resnično počutili kot doma. Bilo je lepo, zdaj pa ni več tako in nikoli več ne bo, kot je bilo. Dobrih ljudi v domu ni več, odšli so, razočarani nad vsem in vsemi.

V Kekčevih zgodbah poleg dobrih in prijaznih ljudi nastopa hudobna in pretkana teta Pehta, ki je bila v tistih zgodbah iz davnih časov sinonim za pokvarjenost, žlehtnobo, in tudi v sodobnih zgodbah se vedno najde kakšna novodobna teta Pehta, ki v silni dobičkonosni in oblastni želji pozablja na vrednote ter spoštljiv odnos do sočloveka. Sodobne zgodbe so vse prevečkrat zgodbe o neizprosni privatizaciji in tajkunizaciji, kjer lepa beseda ne najde več prostora in se ljudi brezkompromisno meče na cesto, ali pa se dobri ljudje v skrbi za lastno zdravje in duševni mir sami odločajo za odhod iz nezdravega okolja in se odpovedujejo vsem pripadajočim pravicam, ki so si jih po dolgoletnem delu nedvomno zaslužili.

Zgodba o domu v Kekčevi deželi bi lahko bila tudi 'povest o dobrih ljudeh', pa se je žal izrodila v sodobno zgodbo v stilu dobri in zli, kjer je usoda ljudi prepuščena neusmiljenosti izkoriščevalskega sistema samozvanih menedžerjev, ki brezkompromisno in brezsrčno uveljavljajo svojo tržno kapitalistično miselnost in se niti najmanj ne ozirajo na dostojanstvo delovnega človeka.

Tudi zato dobrih ljudi, ki so v dolgih letih v tem domu pustili srce in dušo, ni več. Odšli so – zagrenjeni in razočarani, brez primernega slovesa, brez spoštljive in prijazne besede pohvale in zahvale za svoje nesebično minulo delo.

Kekčeva dežela ni več to, kar je bila, in tudi Dom v Kekčevi deželi ni več tisto, kar je bil. Vedno bolj se poraja dvom, ali je prav, da se dogajajo takšne krute zgodbe, poraja se vprašanje, čigav je sploh še ta dom v tej pravljični Kekčevi deželi, in kdo tam odloča o vsem v imenu vseh. Kdo odloča o tem, kaj je in kaj ni prav?

V pravljicah po navadi zmagajo dobri ljudje, v sodobnih zgodbah pa žal ni več tako, so samo še krute življenjske zgodbe, ki žalostijo dobre ljudi. Zbogom, preprosta mila domačnost in prijaznost, adijo, dobri ljudje, in adijo, lepi časi.

V skromno tolažbo nam je lahko le znameniti rek iz Kekčevih zgodb, da za vsako bolezen raste rožca, ki bi ga lahko priredili krutim sodobnim zgodbam s kakšnim podobnim pregovorom.

Pravljice in tudi Kekčeve zgodbe se po navadi končajo lepo – vsi srečno in veselo še dolgo živijo v miru in slogi –, tu pa srečnega konca ni.

Žal.

Kekec