AURIS Kranj - Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko

Novo leto, nov začetek. Zgodile so se spremembe, nekatere na boljše, druge na slabše, tretje pa z odprtimi vprašanji.

Vsekakor je zelo pomemben podatek, da kot društvo ostajamo aktivno vpeti v izvajanje osebne asistence tudi po novem zakonu o osebni asistenci in zagotovo gre največ zaslug strokovni službi društva, ki je pozorno spremljala vse postopke pri sprejemanju novega zakona. Bilo je veliko različnih in nasprotujočih si informacij in tudi zato je bilo treba vložiti ogromno časa in usklajevanja, da se je vse potrebno realiziralo v skladu z zakonodajo. Veliko odprtih vprašanj je bilo pri uporabnikih, saj so se morali odločati med prejemanjem komunikacijskega dodatka in osebno asistenco. Še zlasti je to vprašanje pomembno pri starejših od 65 let, ki so že bili vključeni v dozdajšnji sistem in so imeli enkratno priložnost, da v sistemu tudi ostanejo. Zaradi pomanjkljivih informacij so bile dileme še toliko večje in morda sprejete odločitve, za katere se zdaj kaže, da so bile mogoče napačne. Žal pa spremembe niso več možne in mnogi starejši so ostali zunaj sistema in je edino upanje morebitni sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi. Potrebe vključenih uporabnikov so res velike in vsi naši asistenti so polno zaposleni.

Takoj po novoletnih prazniki je bil na Zvezi sklican sestanek predsednikov in tajnikov glede razdelitve sredstev FIHO in težko napišem kaj novega razen, da je bil sestanek kot vedno zelo buren zaradi nezadovoljstva večine udeležencev z obstoječim sistemom. Glede FIHO se obetajo drastične spremembe, ustanovila se je delovna skupina na državni ravni, ki bo sprejemala pomembne odločitve, kako se bo v prihodnje izvajala poraba sredstev, ki so za vse nas izrednega pomena. Pomembna sredstva so pa tudi z lokalnega področja – te pridobimo na razpisih gorenjskih občin zato je zelo pomembna naša vključenost v invalidsko politiko na vseh področjih. Še posebej nas lahko veseli sprejem naše pobude o ustanovitvi sveta invalidov po vzoru nekaterih drugih slovenskih mest, ki smo jo podali ob obisku novega kranjskega župana Matjaža Rakovca na predvolilnem srečanju v društvenih prostorih. Takoj po volitvah je ta naša pobuda že doživela realizacijo s klicem ustanovnega sestanka vseh invalidskih organizacij in veseli nas potrditev predloga, da bi bil za predsednika komisije za invalidska vprašanja sprejet Boris Horvat.

Društveno dogajanje je kljub zimskim mesecem v polnem teku, sestanki športnikov so vedno bolj množični in, kar nas še posebej veseli, vedno več je mladih in tudi redna tedenska rekreacija je vedno bolj množična in pestra. Na področju kulture se nam obeta pestro dogajanje in razveselili smo se obiska kranjskega kulturnega ustvarjalca in našega sodelavca ter režiserja Domija Vrezca, ki intenzivno dela na mednarodnem kulturnem projektu iz EU-sredstev, v katerega bo enakopravno vključena tudi kultura gluhih. Naši kulturni igralci seveda že nestrpno čakajo prve vaje in se veselijo sodelovanja s preostalimi invalidi, kajti v projekt EU so vključene ranljive skupine z več področij.

Veseli nas tudi zanimanje iz študentskih krogov, zato vedno z veseljem ugodimo prošnjam po raziskavah v Svetu tišine, še posebej pa z veseljem sodelujemo pri raziskavah slovenskega znakovnega jezika. Polna dvorana razveseljuje vse, tako raziskovalce kot vodstvo društva.

Se pa dogajajo zadeve, ki nas razžalostijo. Ravno ko pišem redno kolumno, me je užalostila vest, da se je od nas za vedno poslovil dolgoletni član Slavko Kolarič iz Radovljice. Vsi skupaj smo upali, da mu bo uspelo premagati težko bolezen; tudi sama sem upala, da bo ozdravel. Žal je bila bolezen močnejša, ohranili ga bomo v neizbrisnem spominu.

Razžalostilo me je tudi dogajanje v počitniškem domu v Kranjski Gori. Vem, da je to program na državni ravni, ampak vseeno me je presenetila odpoved dolgoletne oskrbnice. Sama sem bila večkrat gostja z našimi uporabniki in sem bila z njenim odnosom do vseh nas zelo zadovoljna, ker se je potrudila precej bolj, kot je bilo potrebno, zavestno in pošteno je skrbela za dobrobit uporabnikov in našega doma. Žal ne poznam pravih razlogov za njeno nenadno odpoved delovnega razmerja, vseeno pa mislim, da bi se morale takšne zadeve reševati s kulturnim in konstruktivnim dialogom, predvsem pa s pravočasnim informiranjem. Sama sem namreč deležna mnogih vprašanj, pa žal nimam odgovorov, bi se pa vseeno na tem mestu želela zahvaliti dolgoletni oskrbnici našega počitniškega doma Miladi Koblar in njenemu možu za vse, kar sta lepega in dobrega postorila, da je bil tudi zaradi njiju dom dobro obiskan in da smo se vedno počutili dobrodošli. HVALA OBEMA. 

Življenje in društveno delovanje pa kljub lepim in manj lepim dogajanjem teče dalje, samo nasmeh je bolj grenak.

Alenka Dobnikar