Prišel je čas, ko se mošt spremeni v vino. To je čas, ko se okuša mlado vino in ta čas se tudi narava pripravlja k počitku od bremena, ki ga je nosila čez leto. Tudi za nas zaposlene in člane je prišel čas, da se odpravimo na vsakoletni Martinov izlet. Na precej oblačno soboto smo se okoli osme ure zjutraj na pot odpravili s prijaznim šoferjem avtobusa in z vodičko, ki je poskrbela, da nam je bilo prijetno. Iz Kranja smo se popeljali proti Škofji Loki in nato naprej v Ljubljano še po ostale člane.
Naša pot se je nadaljevala do prve postojanke, ki je bila namenjena malici in kavi, ustavili smo se namreč v Lomu. Po predahu smo pot nadaljevali proti Cerknem. Cerkno leži med Ljubljano in Postojno na jugozahodnem delu Slovenije. Namenjeni smo bili na ogled enega največjih in najlepših jezer na Slovenskem. Jezero je presihajoče, njegova površina zavzema 26m2 in se spreminja glede na letni čas. Poleti jezero presahne in ponosno pokaže svoje dno. Ker je poleti jezero brez vode, ribiči običajno preselijo ribe v ribogojnice, ko pa pride jesen, se voda zopet vrne in takrat v jezero vrnejo tudi ribe. Imajo tudi most, preko katerega prečkajo jezero, saj jezero poplavlja, ko je veliko padavin. Odpeljali smo se naprej proti interpretacijskemu centru, kjer smo si ogledali film o Cerkniškem jezeru, o življenju v njem in okoli njega. Zgodba jezera se spreminja glede na letni čas. V jezeru biva veliko vrst rib in okoli njega veliko ptic. Ogledali smo si tudi etnološko zbirko, katera obsega vse pripomočke za stari način ribolova, več vrst starih lesenih drsalk, čoln drevak ter pribor za rezanje in spravilo ledu. Del zbirke tvorijo tudi male lesene makete, ki predstavljajo prevoz lesa, sena in živine preko jezera. Ogledali smo si tudi živo maketo Cerkniškega jezera, prikazan nam je bil geografski del Cerkniške doline. Ob strokovni razlagi smo spoznali kako jezero nastane in kako presahne. Gre za edinstven prikaz, ki služi izobraževalnemu, kulturnemu in turističnemu namenu. Naša pot se je nadaljevala proti prenovljenemu gradu Snežnik. Prvič so ga omenili v 13. stoletju, skozi stoletja so se lastniki gradu menjali. Zadnji grad ni bil nikoli poškodovan, zadnji oskrbnik je preprečil uničenje. Do konca 2. svetovne vojne je dajal priložnost za zaslužek mnogim domačinom. Grajski prostori so majhni, zato smo se razdelili v dve skupini. Prvi skupini, ki je imela svojo vodičko, je tolmačila Zlata, drugi skupini s prav tako svojo vodiško pa je tolmačila Martina. Grad ima štiri etaže in v vsaki etaži je razstavljeno še prvotno pohištvo. Videli smo tudi nekaj nagačenih živali, najbolj všeč mi je bil medved, ki je star več kot sto let. Videli smo družinske fotografije, lovske trofeje, zofe, postelje, peči, vse pa je še prvotno in je staro več sto let. Ko smo končali z ogledom, smo se z avtobusom odpeljali po gozdni poti do hotela Škocjan, kjer so nas pričakali harmonikaši ter prijetno osebje, ki nam je postreglo s pravim Martinovim kosilom. Nekateri med nami so se ob zvokih harmonike zavrteli, drugi smo sedeli in prijetno kramljali, prav vsem pa je bilo luštno. Naš izlet se je zaključil ko je bila že trda tema in tako smo se odpravili proti domu, vsi polni novih dogodivščin, z nasmehom na obrazu in z lepimi spomini.
Petra Čanak 07.11.2009
Arhiv 2009 
| 
Prišel je čas, ko se mošt spremeni v vino. To je čas, ko se okuša mlado vino in ta čas se tudi narava pripravlja k počitku od bremena, ki ga je nosila čez leto. Tudi za nas zaposlene in člane je prišel čas, da se odpravimo na vsakoletni Martinov izlet. Na precej oblačno soboto smo se okoli osme ure zjutraj na pot odpravili s prijaznim šoferjem avtobusa in z vodičko, ki je poskrbela, da nam je bilo prijetno. Iz Kranja smo se popeljali proti Škofji Loki in nato naprej v Ljubljano še po ostale člane. 
