Rad bi živel kot mlinar na Muri,
da dolg bi bil dan,
da spet bil bi sam.
Rad bi živel kot mlinar na Muri,
da nič več se jokal ne bom.

Ko zdaj hočem nazaj,
kjer voda pomeni še več kot življenje in smrt,
vidim cesto, ki vodi le tja,
kjer izgubil se bom med ljudmi.

Rad bi živel kot mlinar na Muri,
da nič več se jokal ne bom.

Ko zdaj hočem nazaj, ...

Rad bi živel kot mlinar na Muri,
da dolg bi bil dan, da spet bil bi sam.
Rad bi živel kot mlinar na Muri,
da nič več se jokal ne bom,
da nič več se jokal ne bom.

Zelo lepa, stara pesem skupine Chateau, tudi sama sem jo prepevala. Zakaj sem jo napisala, se sprašujete? Ker reka Mura teče v Prekmurju, ker so poleg štorkelj in slovite prekmurske gibanice tudi mlini na Muri značilni za Prekmurje.
Naš izlet je bil organiziran pod okriljem Ministrstva za kulturo in Centra za trajnostni razvoj podeželja iz Kranja. Namen izleta je bil ogled dobrih praks pri zaposlovanju ranljivih družbenih skupin.
Že zelo zgodaj na sobotno jutro smo se z avtobusom odpeljali iz Kranja proti Škofji Loki in nato še v Ljubljano, tako da smo pobrali vse člane, nato pa smo se odpeljali proti Mariboru. Dolgo smo se vozili, saj je Prekmurje daleč.
Pridružila se nam je tudi gospa Vlasta iz Centra za trajnostni razvoj podeželja. V avtobusu nam je bil pojasnjen potek izleta in predstavljene so nam bile podrobnosti o tem kaj si bomo ogledali. Malo pred Mariborom smo na enem od počivališč naredili kratek postanek za malico, v Mariboru pa smo pobrali še dva naša člana. Pot je bila dolga in naporna in končno smo le prispeli v Prekmurje. Ustavili smo se v Dobrovniku, kjer nas je pričakala vodička, gospa Dragica Horvat - naj omenim, da je gospa Dragica direktorica Zadruge Pomelaj v Mali Polani. V Dobrovniku smo si ogledali domačijo Toplak, kjer živi družina, ki se že 8. leto ukvarja z rokodelstvom. Izdelujejo spominke - izdelke iz gline, katerih večino naredi hči. Ogledali smo si tudi kako ti mali spominki nastajajo pod mirnimi, potrpežljivimi rokami mojstrice. Na domačiji so poskrbeli, da nismo odšli lačni, žejni in brez spominkov.
Od tam smo se odpeljali proti Mali Polani, kjer smo si ogledali Sabolovo hišo, ki deluje od leta 1930. Hiša je spominska in je last občine, v njej pa so urejene delavnice, kjer se invalidi usposabljajo za delo. Center se imenuje Pomelaj. Kdorkoli je bral dela Miška Kranjca iz Velike Polane, bo vedel kaj ta lepa slovenska beseda označuje, za tiste, ki ne veste, naj vam pa prišepnem, da je to bil gospodar - bogat ali reven -, ki je odnesel žito v mlin in ga tam sam zmlel, mlinar pa je njegovo delo zmeraj le nadzoroval. Usposabljanje v Zadrugi traja od šest do devet mesecev, ljudi na usposabljanju pa učijo plesti izdelke iz naravnih materialov. Izdelke, kot so copati, košare in torbice pletejo večinoma iz koruznega ličja in rogoze. Postregli so nam tudi s koruzno zlevanko – prekmursko sladico iz koruzne moke, katera je najboljša še vroča. Naša pot se je nadaljevala in nas popeljala v romsko naselje Kamenci. Tam so nas seznanili z načinom bivanja, bojem za pravice in načinom preživetja. Čeprav sem imela nekam čudno, ne preveč dobro predstavo o Romih, so se mi vsaj ti, kar sem jih videla, zdeli čisto navadni ljudje. Vsak ima pač pravico živeti po svoje. Ogled se je nadaljeval v Odrancih, kjer smo si ogledali cerkev Svete trojice. Zelo lepa cerkev stoji na osmih stebrih, ima pa tudi dokaj pestro zgodovino. Avtobus nas je popeljal v Beltince, kjer smo se v restavraciji Grajski stolp ustavili na kosilu. Bilo je odlično, pravo prekmursko kosilo. Sledil je počitek, pa kavica in prijeten klepet. Vodička, gospa Dragica nas je zapustila, mi pa smo se odpravili še na zadnji ogled. Obiskali smo zaposlitveni center, ekološko kmetijo Korenika, kjer so zaposleni invalidi in med njimi je tudi en gluh. Na kmetiji sušijo sadje, predvsem hruške, jabolka, slive, pa tudi zelišča, kot so kamilice, bezeg, lipa, preslica in podobno. Ponujajo tudi kis in olje. Ogledali smo si kako zidajo ekološke hiše in kako imajo narejene ograje, ki jih pletejo iz vejevja vrbe žalujke. Ekološke hiše so zgrajene kar iz slame, mešane z ovsom, piro in glino. Po ogledu smo se posladkali. Nekateri so nakupili nekaj izdelkov, nato pa smo odšli proti Gorenjski.
Moji vtisi… Prekmurje je zelo lepo, treba si je vzeti čas ter si ogledati vse zanimivosti, a bila sem presenečena nad že videno lepoto. Ljudje so gostoljubni, zelo odprti in prijazni. Hrana je odlična, le preveč je je bilo. Celotni sobotni dan je bil več kot čudovit. Taki izleti so vedno dobrodošli, upam da se ponovi še kak tak dan.

Petra Čanak 06.06.2009