Krapinske toplice 26.4. – 3.5.2009
V lepem nedeljskem jutru smo odrinili, jaz iz Kranja ob 7.30, ostali pa so imeli odhod že z Jesenic ob 6.30 uri. Za ta izlet se je društvo AURIS odločilo, da gredo gluhi in naglušni člani skupaj s slišečimi. Že kar nekaj let ta izlet v toplice organizirata uslužbenca Alpetourja g. Stane in g. Rudi. Med potjo nam je g. Rudi, ki je bil vodič, razložil kakšen bo program za celi teden v toplicah, kdaj imamo izlete organizirane itd.
No, po prijetni, a tudi naporni vožnji po stari cesti in brez problemov na obeh carinah, smo prispeli v Krapinske toplice. Kar nekaj težav smo imeli z namestitvijo oziroma bolj z nošenjem kovčkov v sam hotel. V avtobusu je bilo veliko takšnih ljudi, ki so potrebovali pomoč, ker so uporabljali bergle. Preden smo vso prtljago znosili v sobe, je minilo kar nekaj časa, a na kosilo smo le prišli pravočasno. Jaz sem bila v sobi skupaj z naglušno gospo Mimo z Jesenic. Že pred odhodom sva se zmenili, da s seboj vzameva palice za nordijsko hojo. Po kosilu sva si šli ogledat teren in odkrili, da je zelo gričast in naporen. V hotelu sva dobili zemljevid, kjer so bile označene pohodniške poti v okolici Krapinskih toplic. Vse poti sva si ogledali in ugotovili, da niso neprimerne za nordijsko hojo. Izbrali sva si pot, ki je bila speljana po parku, drevoredu in nekaj je je bilo speljane po glavni cesti za cca 30 minut hoje. Res sva vsak dan hodili, tudi v dežju. Vsak dan so se naši člani odločali za razvajanje z masažo v samem hotelu. Na recepciji je prijazna receptorka vpisovala ure masaž in kmalu se je seznam masaž za celi teden čisto napolnil. Bili smo zelo zadovoljni s prijaznostjo in kvaliteto masaž, ki sta jih izvajali maserki Natalija in Josipa, na koncu smo se jima zahvalili v knjigi vtisov, ki so jo hranili na recepciji hotela.
V torek je bil organiziran izlet v Gornjo Stubico v muzej kmečkih uporov, videli smo 6-metrski kip kralja kmečkih uporov Matije Gubca. Monumentalni spomenik je delo velikega hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića. Vodička nam je še povedala, da so grofje Oršić ta baročni dvorec imeli le za vikend, katerega so obiskovali v poletnem času. Kasneje so ga preuredili v muzej. Za zaključek ogleda nas je vodička popeljala še v ogromno vinsko klet, kjer so se takrat gospoda zabavala in popivala.Sredina večerja ob zvokih tamburašev v hotelu je bila še posebno lepa, saj smo lahko zaplesali in prisluhnili prelepim zagorskim melodijam.
V četrtek pa smo se po kosilu odpravili še na grad Trakošćan, ki je ena od največjih znamenitosti v Zagorju in najlepši dvorec na Hrvaškem. Prvi lastniki dvorca so bili Celjski grofje, kasneje pa je dvorec pripadal družini Draškovič vse do 2. svetovne vojne. Vodič nam je zelo nazorno prikazal vse lepote dvorca. Kar pa je meni najbolj ostalo v spominu, pa je posebno razumevanje vodiča do naše skupine gluhih in naglušnih, kateri je posvetil še posebno pozornost. Vsi smo se vračali v hotel z izrednimi občutki teh lepot dvorca in njegove okolice, ki je preurejena v prelep romantičen park.
Prosti čas smo izkoristili za dolge sprehode, kopanje v toplem bazenu in nekateri smo izkoristili še fitnes, ki je bil v sklopu hotelskih uslug.
Teden nam je kar bežal in tako je bila že sobota in obljubljena zadnja večerja v kmečkem turizmu »Stara Vodenica«. Tudi tam so nas sprejeli prijazni domačini in nas popeljali v njihov mini živalski vrt in lepo urejen park. Že nekako utrujeni smo z veseljem prisluhnili živi glasbi, ki nam je zaigrala ob večerji. Muzikantje so nas pospremili do avtobusa in nam zaželeli srečno pot. Res so nam ogreli srca.
No, pa je bila že nedelja. Zjutraj ob 6.00 smo bili kar aktivni, saj smo nekateri tistim, ki težko hodijo, znosili prtljago do avtobusa. Vsa prtljaga je bila v pol ure že v avtobusu. Nato smo šli na zajtrk. Hrana je bila samopostrežna in moram reči, da so se zelo potrudili, saj smo imeli vsak dan zelo raznolik menu in zelo okusno hrano. V imenu vseh naših članov moramo pohvaliti vse osebje v hotelu za prijaznost in razumevanje.
Ob 7.45 smo bili vsi v avtobusu in kar je najbolj zanimivo, je to, da kljub različnim ljudem in skupini smo bili vsi zelo usklajeni in predvsem točni pri odhodih in prihodih avtobusa, kamorkoli smo šli.
Celo pot nas je spremljalo sonce in pogled na lepo pokrajino Zagorja, še lepša pa se nam je zdela naša slovenska pokrajina in vsi smo bili mnenja, da se ne zavedamo v kako lepi domovini živimo in tega niti ne znamo prav ceniti. Z lepimi in prijetnimi občutki smo se od vsakega udeleženca na vsaki postaji posebej poslovili in se zahvalili za prijetno druženje.
Na koncu pa še zahvala v imenu vseh udeležencev g. Rudiju za uspešno vodenje in g. Stanetu za prijetno in varno vožnjo.
Martina Košir
| Ogled dobrih praks - potepanje po Prekmurju, 2009 → |
|---|
| Naslednja > |
|---|






















































































