Ko sem bil še zaposlen, sem se s sodelavci vozil v službo z lokalnimi avtobusi in večinoma sem opazoval prelepo gorenjsko pokrajino, ko naenkrat opazim, da se skoraj vsi potniki smejejo in ker so me vsi gledali, mi je kaj hitro kapnilo, da se smejijo pravzaprav meni in šele kasneje v službi mi je sodelavka razložila celotno situacijo.
Ker sem bil zatopljen v opazovanje narave, nisem bil pozoren na sprevodnika, ki mi je za hrbtom postavljal različna vprašanja, kot naprimer: "Kam greš?", "Ali spiš?", "A si gluh?"... in ker na nobeno vprašanje ni dobil odgovora, je postal že malce nejevoljen. Jaz pa sem se obrnil šele ko sem začutil njegovo sapo na vratu in šele ko je videl, da sem resnično gluha oseba, mu je postalo malce nerodno in naslednjič me je vedno potrepljal po rami.
Franci Mulej
| 
