V mladih vajeniških letih sva z gluhim sošolcem hodila po ulici. Ustavi naju starejša gospa, ki se ji je očitno zelo mudilo in nama nekaj govori. Ker sva gluha, ni nobeden od naju nič razumel, kaj gospa hoče. Ker ji nisva znala pomagati, naju je jezno ošvrknila s pogledom in odšla nekaj korakov do drugega gospoda in videla sva, da je pogledal na uro in ji odgovoril. Šele takrat se nama je posvetilo, da je gospo zanimalo koliko je ura. Oba s sošolcem sva imela na roki ure in ker sva bila v kratkih majicah, se je to zelo dobro videlo in zato je bila gospa tako huda in je verjetno mislila, da ji namerno nočeva pomagati. Če bi nama vsaj z značilno gesto nakazala kaj hoče, bi ji seveda z veseljem pomagala.
Neznan avtor
| 
