Z očetom sva se peljala iz Šentjurja pri Celju domov proti Mariboru. Na cesti je bilo veliko avtomobilov in nekateri so res nespametno prehitevali. Midva sva vozila čisto po predpisih, še raje kakšen kilometer na uro počasneje, ker se nama ni nikamor mudilo. Kar naenkrat se oče začne umikati na odstavni pas in takoj ga strahoma pogledam, če ni mogoče začel dremati. Ko vidim, da je popolnoma zbran in da pozorno spremlja situacijo na cesti, ga vprašam zakaj se umika, on pa mi je samo namignil, da naj pogledam nazaj, da bom videla kaj se dogaja. Pogledam in vidim, kmalu tudi slišim, da hiti rešilni avto in da se tudi ostali avtomobili umikajo. Zelo sem bila presenečena, saj je oče, kljub temu, da je gluh, zaznal oz. videl rešilni avto prej, kot sem ga jaz slišala. Še kar nekaj časa nisem mogla priti k sebi in verjeti, da je to sploh možno. Kasneje sem v pogovorih z ostalimi gluhimi ugotovila, da se tudi njim dogajajo podobne stvari in da na enak način reagirajo. Pa naj še kdo reče, da gluhi niso sposobni in varni šoferji!

Martina Košir