Prišel sem na polikliniko v Ljubljani, kjer so specialistične ambulante. V eni izmed njih sem moral opraviti pregled. Na okencu sem oddal dokumente in opozoril administratorko, da sem gluh in da lepo prosim, da naj me pocukajo za rokav, ko bom na vrsti. Čakalnica je namreč zvočno opremljena in po zvočniku kličejo paciente. Sedel sem v čakalnico in čakal. Ogledal sem si kdo vse je prišel v čakalnico pred menoj. Čakal sem in opazoval, tisti, ki so prišli pred menoj, so že vsi opravili pregled. Vstal sem in ko so se odprla vrata, sem hotel vprašati sestro, kdaj bom na vrsti. Površno in vzvišeno me je pogledala in pokazala naj počakam, ob tem pa je nekaj govorila, ali morda vpila. Kdo bi vedel. Ubogljivo sedim in čakam naprej. Počasi mi je prekipelo in ob prvi priložnosti se postavim med vrata. Sam sebi sem si rekel, da me niti s traktorjem ne premaknejo. Uspelo mi je dopovedati, da sem gluh in da čakam že nerazumljivo dolgo, cele štiri ure. Sestra me je čudno pogledala in mi napisala na listek, da me že celo večnost kličejo.

Torej, ne kličite nas po mikrofonih, ker ne slišimo. Tudi če vpijete, ne slišimo. Poskušajte pa nam prisluhniti, ko vam želimo kaj povedati. Naj vam ne bo težko kakšno informacijo tudi napisati, ob tem pa nikar ne imejte kislega obraza. Razveselili nas boste z vašo pozornostjo do naše gluhote.

Zdenko Tomc